Deset let od žledoloma je že

Deset let kasneje smo najverjetneje tam, kjer smo bili tisti četrtek pred začetkom ledenega dežja. Nepripravljeni in še bolj odvisni od tehnologije, ki jo poganja električna energija.

 

 

Jutri bo minilo deset let, odkar mi je nekega deževnega četrtkovega večera nekdanji postojnski gasilec in novinarski kolega po telefonu tarnal, da se ta mrzel dež v Postojni ne bo dobro končal. Ja, malo žledi, malo se boste drsali, pa bo, sem mu brezbrižno odgovoril. Naslednje jutro za marsikoga ne samo v Postojni, ampak tudi po številnih drugih krajih države, ni bilo več brezskrbno. Nekaj centimetrov ledene obloge, ki se je nato nalagala še v soboto in nedeljo, je povzročilo katastrofo do takrat nepredstavljivih razsežnosti.

 

 

Na Pivškem, Postojnskem, Gori, Idrijskem, Cerkljanskem, Tolminskem in v številnih drugih primorskih krajih so poslušali ječanje mogočnih dreves, ki so se lomila pod težo ledu, kmalu so ostali brez elektrike, ponekod tudi brez vode, nekateri so bili nekaj dni odrezani od sveta. Pozabljene so bile tiste majhne vsakdanje skrbi, treba se je bilo ukvarjati z najbolj osnovnimi vprašanji: kako se ogreti, s čim kuhati, kako, s čim in kod se kam odpeljati, kako si priskrbeti hrano ... Ko udari taka nesreča, se človek zave, kako nebogljeni smo v primerjavi z močjo narave.

 

Žledolom izpred desetih let je prvič v samostojni Sloveniji pokazal tudi neizmerno moč solidarnosti med ljudmi. Seveda so nekateri v stiski tudi kradli agregate z nižjih balkonov, seveda so se nekateri požvižgali na navodila, priključili vse stroje hkrati in povzročili nove in nove električne mrke, ampak veliko več je bilo tistih, ki so bili pripravljeni pomagati. Lep primer so bili postojnski taborniki, ki so samoiniciativno ustanovili krizni center in pomagali ljudem. Lepe zgodbe so se spisale v tisti kratki ledeni dobi.