CSD Primorsko-Notranjska: Otroci in mladostniki med epidemijo

Epidemija je v zadnjih mesecih bistveno spremenila in vplivala na kakovost našega življenja. Naučila nas je, da nič več ni samoumevno, zagotovljeno in predvidljivo. Zlasti je občutno posegla v duševno zdravje ljudi, v njihov materialni in socialni položaj ter osebno varnost. Nekaterim je epidemija odprla nove možnosti, za premnoge pa pomeni težjo preizkušnjo. Negativne posledice najbolj občutijo najranljivejši, kamor sodijo tudi otroci in mladostniki.

Slednji  so zaradi šolanje od doma ter socialne izolacije utrpeli veliko škodo ne samo na svojem izobraževalnem pač pa tudi na osebnostnem in socialnem področju. Številni so se pritoževali, da nimajo zadostnih pogojev za izobraževanje od doma. Najpogosteje je bilo izpostavljeno nedelovanje interneta, otroci niso imeli potrebnih računalnikov, tiskalnikov in podobno.  Nekateri otroci ali njihovi straši so poročali, da jim starši oz. njihovi skrbniki ne zmorejo ali ne znajo pomagati, saj je izobraževalno gradivo oz. snov prezahtevna. Zato smo na našem CSD otrokom, mladostnikom ponudili učno pomoč na daljavo preko nevladnih organizacij ter Dnevnega centra za otroke in mladostnike Postojna ter Sonček iz IL. Bistrice. Slednja oblika podpore in pomoči se je izkazala kot izredno dobra in učinkovita zlasti pri mlajših otrocih in mladostnikih.

Motivacija za šolsko delo je v času šolanja na daljavo izredno upadla, kar so CSD-jem poročale šolske svetovalne služb. Slednje so skupaj s CSD-ji iskale skupne pomoči otroku in družini. Pri otrocih je bilo zaznati, da so začeli opuščati dnevno rutino, nazadovali so v pridobivanju novega znanja in povečale so se učne težave. Stremeli smo k vzpostavitvi boljše motiviranost za šolsko delo, za redno oddajanje dela in domačih nalog, za redno vzpostavljanje povezave preko ZOOM-a ali drugih aplikacij. Zaznane so bile številne neopravičene odsotnosti preko  zoom srečanj. Nadalje smo ugotavljali povečano odklonilno vedenje pri otrocih in mladostnikih, kar se je izražalo zlasti do učiteljev, staršev, sošolcev. Še posebej se je to pokazalo takrat, ko otroci niso razumeli učne snovi.

Namesto iskanja pomoči in dodatne razlage pri starših ali učitelju, so se otroci pogosteje odmaknili od šolanja na daljavo (izklopljene kamere na video konferenci, izgovarjanje, da ne deluje internetna povezava). Posledično so se zatekali  k pretiranemu igranju računalniških igric ali uporabi spletnih omrežij, se s tem še bolj socialno izolirali ter se soočali z občutki osamljenosti in tesnobe. Obdobje mladostništva je obdobje izgrajevanja identitete, spletanja medosebnih vezi, širjenja socialne mreže in večjih življenjskih sprememb, kar je stanje epidemije močno otežilo. Pogosteje smo zaznavali samopoškodovalno vedenje in bolj izrazite duševne stiske (npr. misli na samomor, na pobeg, depresija in anksioznost, apatičnost, strah) pri otrocih, ki so bili že prej na meji teh težav.

Pri mladih smo zaznali povečanje časa, preživetega na družbenih omrežjih in s tem neproduktivno preživljanje prostega časa z »visenjem« npr. na Facebooku, Instagramu, Snapchatu, Tiktoku ipd., tudi pozno v noč, zaradi česar so naslednji dan še toliko težje sledili šoli in delali naloge. Upadla je tudi motivacija za zunanje aktivnosti. Nekateri otroci so nam v pogovorih tudi zaupali, da so v večji meri kot prej izpostavljeni medvrstniškemu spletnemu nasilju (npr. izsiljevanje, zasmehovanje). Pri starejših mladoletnikih je bilo zaznati, da pogosteje posegajo po marihuani in alkoholu, o čemer so sami pripovedovali. Izkazalo se je, kako pomemben vir sprostitve in dobrega psihofizičnega počutja mladih so interesne obšolske dejavnosti, ki se trenutno ne izvajajo in druženje s sovrstniki.

Posledica opisane problematike je seveda čustvena otopelost otrok in mladostnikov, ki je povezana z doživljanjem neuspeha v šolskem delu, z neprimerno spodbudo ali pomanjkanjem podpore s strani staršev. V družinah, kjer so se starši že prej soočali z vzgojno nemočjo, a je bila situacija obvladljiva ravno zaradi vpliva šole, se je vzgojna nemoč še povečala. Družine so zaradi dela in šolanja na daljavo preživele bistveno več časa skupaj kot sicer, kar je vplivalo na povečano nestrpnost v družini in med sorojenci ter hkratno povečanje nesoglasij in prepirov (povečalo se je obravnavano število psihičnega nasilja pa tudi tveganje za druge oblike nasilja).

V kriznih obdobjih, kar aktualna epidemija zagotovo je, se otroci in mladostniki na strese, ki jih doživljajo, odzivajo zelo različno. Posledice na področju vedenja, čustvovanja, doživljanja in učenja ter vsakdanje rutine se lahko pokažejo hitro ali pa z zamikom in trajajo različno dolgo. Odzivi otrok in mladostnikov so odvisni tako od njihove starosti kot tega, kako razumejo situacijo, koliko, katere in kako kakovostne informacije o dogajanju imajo na razpolago, od njihovih preteklih izkušenj, siceršnjega stila in strategij odzivanja v stresnih situacijah, podpore domačega okolja in drugih dejavnikov. V času epidemije je povsem pričakovano, da so zaskrbljeni ali prestrašeni, da čutijo jezo zaradi omejevalnih ukrepov, da se njihovo vedenje spremeni in imajo težave pri samostojnem opravljanju dejavnosti, ki so jih prej morda že obvladovali.

Čas epidemije in ukrepov ter njihove posledice, pa tudi obdobje še povečane nejasnosti ob sproščanju ukrepov, so v različni meri viri stresa tudi za starše.  Za starše je najučinkovitejši način podpore otrokom ta, da najprej poskrbijo zase in za svoje funkcioniranje ter funkcioniranje družine. Le tako lahko opravljajo svojo starševsko vlogo na način, da otroke pomirijo, jim zagotavljajo občutek varnosti in nadzora nad temi zahtevnimi okoliščinami.  Družine se lahko soočajo z izgubo dohodka ali revščino in ne morejo poskrbeti za osnovne potrebe. Morda bodo potrebovale konkretne napotke in spodbudo, da bodo poiskale finančno in/ali humanitarno pomoč.

Zaradi vsega ugotovljenega moramo vsi skupaj, vladne in nevladne organizacije, poskrbeti za potrebno pomoč in podporo, ki ga bodo in ga že potrebujejo naše družine, zaradi posledic epidemije ter sprejetih ukrepov.