Iz Prepiha: Župnijska cerkev sv. Marjete v Planini

Župnijska cerkev sv. Marjete v Planini

besedilo in fotografije: Marino Samsa

Zgodovinski  viri omenjajo cerkev sv. Marjete v Dolnji Planini  prvič leta 1361, drugič 1526. Zdajšnja stavba je bila sezidana leta 1771, kar sporoča letnica nad glavnim portalom. Sedež župnije je v Planini od leta 1848, sicer pa je del cerkniške dekanije in ljubljanske nadškofije.

Ladja cerkve sv. Marjete je v osnovi pravokotna, z nekoliko izstopajočima bočnima kapelama. Nanjo je prislonjen mogočen, nekoliko ožji, a enako visok, ravno zaključen prezbiterij. Prvotno je bilo ob cerkvi pokopališče, leta 1836 odmaknjeno na severni del vasi. Sčasoma so mu dogradili obzidje in kapelo sv. Križa. V ostenje cerkve sv. Marjete so takrat vzidali nekaj starih nagrobnikov, ostanek nekdanjega pokopališča. Cerkev obdaja kamnit zid, v katerega vodi vhod, okrašen z obeliskoma.

Na fasadi sta še dva ločno oblikovana mozaika s podobama sv. Elizabete in sv. Alojzija. Nekoč sta krasila pročelje Windischgrätzove kapele ob gradu Haasberg. Od tam so tudi kipi Kristusa, sv. Petra in sv. Pavla, ki stojijo v okenski niši nad desnim stranskim cerkvenim vhodom. Glavni vhod krasi mogočen kamnit portal z ločnima segmentoma. V zgoraj prirezanem čelu je kartuša z latinskim posvetilom in rimsko letnico MDCCLXXI (1771). Slok zvonik stoji ločen in nekoliko odmaknjen od cerkvenega dela, kar na našem območju vidimo redkeje. Na njegovem mestu je prej stala kapela sv. Marjete. Zvonik s svojo dominantnostjo in nekaj ohranjenimi strelnimi linami zgovorno kaže svojo drugotno namembnost. Na manjši lini ima vklesano letnico 1671. Na vseh štirih straneh zvonišča ga krasijo kamnite biforne odprtine in urne številčnice. Glas mu dajejo štirje zvonovi, največji tehta 1809 kg. Zvonik je bil pred šestimi leti vzorno prenovljen.

Veličastna notranjost cerkve

Notranjščina cerkve deluje mogočno in veličastno, ob gradnji očitno niso imeli finančnih problemov. Na to nakazuje tudi notranja homogena oprema, narejena po skrbnih načrtih. Iluzionistično naslikan oltarni nastavek, ki zaseda celotno zaključno steno prezbiterija, se zlije z lesenim, prostostoječim tabernakeljskim oltarnim nastavkom. Domnevno ga je izdelal mojster Lah z Vrhnike. Vanj je vstavljena baročna slika Matere Božje. Nad oltarjem je slika sv. Marjete, delo slovenskega slikarja Matevža Langusa. Ta je v tem primeru kopiral sliko Raffaella Santija, italijanskega renesančnega slikarja. Ob restavriranju leta 1903 je Joseph Kasstner posvetlil ozadje in dodal zmaja. Iluzionistično naslikani oltarni nastavek (1845) je delo Franza Kurza zum Thurn und Goldenstein, znanega po prvi in najbolj poznani upodobitvi pesnika Prešerna. Med stebri sta na levi strani upodobljena sv. Katarina in sv. Mohor, na nasprotni strani sv. Fortunat in sv. Notburga, v atiki pa je Marijino kronanje. Zaradi vlage je poškodovano sliko že leta 1865 prenovil avtor sam, delno so jo popravljali in nadgrajevali še idrijski slikar Jurij Tavčar, dunajski slikar Joseph Kastner in domači slikar Anton Jebačin. Zadnjič je bila obnovljena pred petnajstimi leti.

Prižnica na desnem slopu slavoloka in stranska oltarja so delo iste podobarske delavnice. Oba skoraj enaka oltarja stebrnega tipa s segmentno profilirano preklado sta med stebroma rahlo zasukana v prostor. Levi oltar je posvečen Mariji in ga krasi kakovostna slika Marijine zaroke, ki jo je 1773 naslikal Anton Cebe. Desni oltar je posvečen sv. Antonu Puščavniku. Sliko Kristusa, ki se prikaže sv. Antonu, je naslikal leta 1864 slikar Janez Wolf. Skrbno vodena župnijska kronika dopolnjuje navedene podatke z zapisom o nabavi štirih kipov (1898), delih Ferdinanda Staaflesserja iz Tirolske. Na levem stranskem oltarju stojita sv. Alojzij in Janez Evangelist, desni oltar pa dopolnjujeta kipa Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Pod levim oltarjem je v stekleni omarici t. i. praški Jezušček, ljubek voščen kipec v novejšem belem tekstilnem oblačilu, ki s krono na glavi in zemeljsko kroglo v levici blagoslavlja zemljo. Kipec so podarili Windischgrätzi, izdelale naj bi ga spretne roke anonimnih redovnic.

Dragocena slika Marije zavetnice s plaščem  

Od ostale cerkvene opreme je treba omeniti sliko Marije zavetnice s plaščem, delo  slikarja Valentina Metzingerja iz leta 1740. Danes visi na levi steni prezbiterija,  v izvirniku je visela v velikem oltarju romarske cerkve na Planinski gori. Leta 1900 pa so jo v spomin na shod Marijinih družb prinesli v cerkev sv. Roka. Tam je visela še v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Dragocena slika je bila večkrat renovirana, s preslikanim ozadjem, ostale so originalne figure pod Marijinim plaščem. Pred shodom leta 1900 jo je prenovil Simon Ogrin. Na stenah prezbiterija visi naslikan križev pot iz osemdesetih let 19. stoletja. Slike so delo Antona Jebačina, čudovite lesene okvirje z dodelano pozlato je leta 1889 izrezbaril Jernej Trnovec iz Polhovega Gradca. Dvajset let pred tem pa je izdelal klopi iz jesenovega lesa. Desno od vhoda je v steno vgrajen novejši kropilnik, ob stebru levo na podstavku pa stoji večji, starejši kamnit. Levo je postavljena poznobaročna lesena spovednica, desno pa vodijo stopnice na prostoren kor, opremljen z dvomanualnimi orglami, izdelanimi v delavnici Jenko leta 1982. V desni bočni kapeli je postavljen Božji grob, prestavljen iz uničene kapele ob gradu Haasberg.

Župnišče nižje ob cerkvi nosi na portalu letnico 1847. Svojčas je bilo imenitna zgradba z velikimi urejenimi vrtovi.

Notranjost cerkve deluje po zaslugi skrbno načrtovane opreme mogočno in veličastno.

Cerkev sv. Marjete obdaja kamnit zid, v katerega vodi vhod, okrašen z obeliskoma.