Prepihove ohranjene podobe: družina Debevec iz Dilc

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma  družine  Debevec iz Dilc

besedilo: Marino Samsa

Vas Dilce praznuje letos 30 let. Leta 1994 so se imensko ločili od vasi Goriče in prevzeli ime, ki ga najdemo na zemljevidu izpred dobrih 600 let, shranjenem v kartuzijanskem samostanu Pleterje. Naselje, skozi katero je vodila stara cesarska cesta, se je v smeri proti Trstu pred krepkimi petimi stoletji začelo pri stari gostilni »Pri Farežnikovih« in končalo pred lesenim mostom, zbitim  iz dilc. Ta je omogočal prehod čez potok Korotanščico. Tam je stala zadnja  vaška stavba, »Dilška oštarija«. Zgodovino te stavbe in njenih nekdanjih stanovalcev sta nam pomagala razkriti Matija Florjan – Cveto Debevec in njegova žena Marija. Z dodatnimi  informacijami in fotografijami je pripomogel Miloš Debevec, Cvetov brat.

Gostilna in furmanska postaja sta  bili  najprej poznani  pod imenom »Pri Škrjancu«. Po pripovedovanju je tedanji gospodar Andrej Doles podkupil graditelja, da je cesto preusmeril mimo njihove gostilne, čeprav je naprej od nje potekal strm klanec. S priprego vozov in prenočišči je tako dobro zaslužil. To križišče je bilo prometno tudi zaradi ceste, ki je šla od tod v Podguro kot edina povezovalna cesta s Postojno.

Leta 1749 je cesarica Marija Terezija izdala odlok, da mora vsaka gostilna imeti lope za šest vozov. Tako so zgradili lope, ki jih lahko vidimo še danes. Obvezna sta bila tudi vodnjak in korito za napajanje živine. Kdor ni ubogal odločbe, mu je grozil odvzem licence. Dilška  gostilna je nudila še dodatne usluge – kovaško, sedlarsko in kolarsko delavnico. Kovač je bil dolga leta Hene Rupnik iz Brinja. Naselje je takrat štelo deset hiš. Leta 1850 so gostilno zažgali cigani iz maščevanja, ker so jih izgnali iz vasi. Občinski odlok je dovoljeval zadrževanje ciganov po vaseh le 24 ur. Na Studencu so ostali več dni, zato jih je občinski sluga opozoril, da morajo vas zapustiti. Zelo so mu zamerili in mu obljubili maščevanje. Ponoči je zagorela stavba družine občinskega sluge, ki je stala tik ob gostilni. Obe stavbi sta pogoreli, iz plamenov so se rešili vsi prebivalci. Vendar je zaradi opeklin umrla hčerka enega od stanovalcev, do katere so prišli prepozno, ker se je udrlo ostrešje. Zakonca Doles nista imela otrok, zato je mož Andrej kot stric vzel k sebi nekaj let starega fanta Hermana Debevca, Pikcovga, bližnjega sorodnika iz Slavinj, kjer so tudi imeli gostilno. Njegov oče Janez Debevec - Pikcov je bil poročen z Jožefo Premrov - Cesarjevo z Velikega Ubeljskega.

Pogorelo hišo so sezidali na novo v furlanskem slogu leta 1853. Takrat so na tem območju furlanski zidarji postavili tri mogočne, skoraj identične stavbe – poleg omenjene še Lahovo hišo v Šmihelu in današnjo Premrlovo v Stranah. Vse so že takrat kot prve imele v stavbi tudi stranišče. Posvojeni Herman je z leti prevzel gostilno in se je pri štiridesetih, leta 1897,  poročil z Ladislavo Kavčič z Razdrtega. Družina je dobila hišno ime »Dilški«, stavba pa pri Debevčevih. Ladislava je bila  hčerka vplivnega Hinka Kavčiča (1846–1893), poslanca v kranjskem deželnem zboru, ki je med drugim zaslužen za pogozdovanje Krasa in regulacijo vode reke Pivke. Hinkov oče Josip Kavčič, slovenski notar in narodni buditelj, je študiral na Češkem in v Padovi. Kot pesnik je izrazil svoj uporniški slovenski duh že kot mladenič v pesmi, naperjeni proti Nemcem, Vstaja ptičev. Udeležil se je vseh slovenskih taborov. Leta 1868 so ga predčasno upokojili, ker je  v Ajdovščini pozdravno nagovoril cesarjevega namestnika v slovenščini. Herman in Ladislava sta imela dva sinova, Hermana in Antona, rojena v zadnjih dveh letih devetnajstega stoletja. Oče Herman je zaradi pljučnice umrl mlad, po štirih letih zakona. Vdova Ladislava Debevec je postala glavna in zadnja »oštirka« Debevčeve gostilne. V pomoč so ji bili najeti hlapci za vzdrževanje kmetije in gostilniško osebje. Oba sinova je  poslala v Salezijanski zavod v Ljubljano, kjer sta šolo končala z odliko. Herman se je poročil s Frančiško Konobelj, Miščkovo s Studenca, leto starejši brat Anton pa je vzel Frančiškino starejšo sestro Marijo in prevzel domačijo v upravljanje.

Herman in Frančiška Miščkova s Studenca sta imela 7 otrok, šest sinov in hčerko Terezijo. Med sinovi sta tudi Matija Florjan - Cveto in Bogomil - Miloš, pričevalca o družini Debevec in furmanski postaji Dilških. Antonu in Mariji se je v zakonu rodilo 6 otrok, štirje sinovi – Anton, Herman, Franc Henrik - Hinko in Bogdan - Matija ter dve hčerki – Albina in Jožefa. Anton je umrl leta 1954, ko ga je v hlevu bik stisnil v zid in mu zdrobil prsni koš. Takrat je bila gostilna že sedem let zaprta. Z domačijo je naprej gospodaril sin Herman skupaj z ženo Ivano Žagar iz Dola pri Ljubljani. Imela sta dva sinova, Igorja in seveda Hermana. V gostilni, ob  kateri je bil pred 150 leti občinski urad s stanovanjem za občinskega slugo z družino, je še leta 1880 delovala pošta, pozneje pa so jo preselili v Hruševje. Med drugo svetovno vojno je v njej delovala partizanska tiskarna, služila je kot partizanska kurirska postaja in priložnostno skladišče papirja. Že med vojnama je začel promet v gostilni upadati, saj je furmanstvo začelo počasi zamirati. Leta 1935 so pod Italijo zgradili ravno novo cesto, poimenovano Strada Romana, ki se je izognila vasi. Gostilna je prenehala poslovati leta 1947, tudi zaradi  nacionalizacije in razlastitvenih ukrepov povojne vlade. Naša pripovedovalca, brata Cveto in Miloš, imata z ženama Marijo in Mirando po tri otroke. Svoj novi dom sta si ustvarila v Hrenovicah oziroma Hruševju.

Herman Debevec 1856-1900

Pred Dilško gostilno 1903