Prepih na obisku: Milan Simčič

Prepihova rubrika: Na obisku

MILAN SIMČIČ

Besedilo: Ester Fidel

Milan Simčič je človek mnogih zanimanj, vedno z zavihanimi rokavi, ko gre za dobro ljudi in vasi. Šele iz njegovega v skromnost odetega in skopega pripovedovanja lahko izluščimo, da je celo življenje dejaven v rodni vasi Belsko, krajevni skupnosti Bukovje, lovski družini Bukovje, društvu Kašča, pri organizaciji športnih dogodkov – skratka povsod, kjer koli se v njegovem okolju kaj dogaja in pridejo prav pridne roke. Fotoaparat je verjetno njegova veliko večja ljubezen, kot si sam prizna. Med najlepšimi Prepihovimi naslovnicami je njegov fotografski utrinek košnje po starem iz leta 2018 z izjemno kuliso Predjamskega gradu. Iz pozabe je iztrgal še nešteto drugih utrinkov z dogodkov v okviru društva Kašča, DOS-a, lovskih, športnih in družabnih srečanj … in tudi portretov. Rad ima tišino narave, a tudi družbo ljudi. Na facebooku je sicer prisoten, vendar neguje predvsem »živi fejsbuk« vsak petek v krogu svojih prijateljev. Kot dejaven član društva Kašča rad obleče srednjeveški kostum in razveseljuje obiskovalce Predjamskega gradu. Lahko bi pomislili, da so mu vse prostočasne dejavnosti le lahkoten način druženja, vendar očitno ni tako. Tu pa tam ga telo opozori, da v sebi pestuje pretirano željo po popolnosti svojega dela. Tako se je srce oglasilo prav ob letošnjih Erazmovih dnevih v Podguri. Vsa leta drži v rokah organizacijske niti tega odmevnega dogodka, letos je moral počivati v bolnišnici. Morda pa ga bo priporočilo zdravnikov, da si izbere kakšno povsem umirjeno dejavnost, spodbudilo k izboru najboljših fotografij in jih bomo lahko občudovali na njegovi prvi samostojni razstavi.

Ob vseh vaših raznolikih dejavnostih se mi najprej porodi vprašanje, s čim ste se ukvarjali na svoji poklicni poti.

Vedno sem imel razgibano terensko delo, kar mi je zelo ustrezalo, ker nisem »za med štiri stene«. Najprej sem bil zaposlen v Tovarni mesnih izdelkov, na terenu sem prodajal izdelke. Po propadu podjetja sem se zaposlil v Nanosu oziroma Mercatorju, s podobnimi zadolžitvami. Ob reorganizaciji Mercatorja bi se moral voziti v službo v Ljubljano, a mi to ni ustrezalo. Leta 2010 se mi je porodila priložnost za zaposlitev na Občini v novo postavljenem režijskem obratu in okroglo desetletje, do upokojitve, sem delal tam. V tem obdobju sem res veliko časa namenil službi, saj sem bil na začetku edini operativec, šele sčasoma se je vzpostavila ekipa. Takrat me je ulovil rak na želodcu, zdravstvene težave so zdravniki pripisali stresu. Najbrž sem za to kriv sam, saj se v sebi preveč »sekiram« ; vse, kar delam, mora biti narejeno tako, kot je prav.

Ste že celo življenje dejavno vključeni v dogajanje rodnega Belskega?

Dejansko sem celo življenje v Belskem, z izjemo nekaj let bivanja v Postojni. Življenje v Belskem mi zelo ustreza, celo tako močno, da se zdaj že kar težko odpravim v Postojno. Tu sem bil vedno »zraven« povsod, kjer se je kaj dogajalo, najsi bo pri kolonah, mlajih, delovnih in čistilnih akcijah … Če gre za dobro ljudi in vasi, mi ni nič težko. Na piknikih sem vedno rad kuhal, ni mi težko organizirati, skuhati, postreči, to delam z veseljem. Na primer ob shodu smo se vedno dobivali na vasi pa kaj spekli na roštilju. Ko smo bili mlajši, smo imeli v Dedniku pri Belskem »šupo«, kjer smo se dobivali. Nekaj časa sem bil predsednik mladine, takrat smo začeli delati igrišče v Bukovju. Veliko smo se družili, a časi se vedno bolj spreminjajo in skupnost ni več to, kar je bila v mojih mlajših letih.

Kako pa vas nagovarjajo prostočasne dejavnosti?

Marsikatera dejavnost mi je prišla naproti zaradi mojih zanimanj. Rad imam naravo, zato sem tudi član Lovske družine Bukovje. Dvajset let sem bil zelo aktiven – pet let sem bil gospodar, dvanajst let tajnik družine in tudi skrbnik lovskega doma. Zdaj pa le še urejam bazo podatkov naše družine v skupnem programu Lovske zveze.

Vedno me je zanimal tudi šport, predvsem rad smučam, zato sem rajši dopustoval na smučiščih kot na morju. Košarka me je tudi zelo veselila, konec osnovne šole sem jo treniral, vendar nisem imel pogojev, saj so bile problem vožnje na popoldanske treninge. Tudi drugi kolektivni športi, kot sta nogomet in balinanje, so me pritegnili, vendar nikoli s tekmovalnimi ambicijami, vedno le neobremenjeno in sproščeno. To me je tudi spodbudilo, da smo na našem koncu svojčas organizirali tekmovanja med vasmi, na primer v smučanju, turnirje v nogometu, košarki … To je bilo vse na rekreativni ravni, pomembno je bilo, da smo se družili. Vsakdo je prispeval za malico in smo se imeli lepo.

Leta 2007 sem dal pobudo za Kolesarsko tekmo po poteh Erazma Predjamskega. Takrat sem bil v svetu Krajevne skupnosti Bukovje kot predstavnik Belskega in smo iskali ideje za dogodke, ki bi prispevali k prepoznavnosti in družabnosti. Zamisel se mi je porodila v povezavi z DOS-om, na katerem sem že prvo leto prostovoljno fotografiral, drugo leto sem bil v redarski in sodniški službi, zadnja leta pa zgolj kot fotograf. Pomislil sem, da bi kot alternativo cestni dirki v naših krajih naredili dirko po hribih, saj česa podobnega tod  okrog ni bilo. Deset let sem nato organiziral to dirko ob veliki pomoči prijateljev. Potem sem predlagal, da vajeti prevzamejo mlajši in po enoletni pavzi so jih.

Kdaj ste se začeli ukvarjati s fotografijo?

Leta 1990 mi je nagajalo zdravje in po nasvetu zdravnikov, da spremenim svoj življenjski slog, sem pomislil na fotografski aparat in si kupil Canona. Fotografija me je vlekla že pred tem, že leta 1974 mi je mama kupila prvi fotoaparat, a ni bilo časa, da bi se temu hobiju povsem posvetil. Leta 2004 pa sem se začel ukvarjati tudi z digitalno fotografijo, udeležil sem se nekaterih tečajev v Ljubljani in Kopru. Spoznal sem, da moram veliko delati tudi sam, da nadgradim svoje izkušnje. Vključil sem se še v Fotografski klub v Postojni, ki je bil nekaj let zelo dejaven. Za lastno veselje še vedno fotografiram razne prireditve, dejavnosti društva Kašča, najbolj pa me zanima portret.

Ste kdaj razstavljali samostojno?

Ne. Sodeloval sem pri skupinskih razstavah Fotografskega kluba Postojna, moje fotografije so bile na ogled na razstavi društva Kašča v Predjami. Občasno prispevam katero od svojih fotografij za časopise ali revije, če želijo.

Zelo ste dejavni tudi v društvu Kašča, v okviru katerega držite skupaj organizacijske niti odmevnih Erazmovih dnevov v Podguri. 

Društvo Kašča smo ustanovili leta 2012, da bi s srednjeveško obarvanimi dogodki ohranjali spomin na našo zgodovino, organizirali športne dejavnosti in prodajali lokalne izdelke. Na začetku sem fotografiral in skrbel za ozvočenje na prireditvah ter pomagal pri organizaciji. V Predjami smo že pred tem vrsto let organizirali košnjo po starem, v letu 2012 smo začeli obujati legendo o vitezih. Izidor Požar iz Gorenj nam je izdelal katapult, članice in člani društva so izdelovali kostume, jaz pa sem prispeval izdelke iz lesa, saj zelo rad ustvarjam v lesu. Leta 2014 pa sem prvič oblekel kostum in takrat me je zgrabilo. Sodeloval sem v vlogi kuharja, nato sem »napredoval« (smeh) v vojaka, viteza, celo Erazma. Če ni bilo nikogar drugega, sem pač oblekel, kar je bilo treba. Tako se mi je porodila zamisel za srednjeveški tabor v Predjami. Temu sem se povsem predal, prevzel sem organizacijo in bil po cel teden v Predjami, celo vzel dopust, da smo vse izpeljali.

V nekaj letih smo nabavili precej opreme; vabijo nas na različne konce Slovenije kot tudi na Hrvaško. Letos smo bili prvič v Bosni, zdaj so nam vrnili obisk na naši prireditvi. Gostovanja so zaradi opreme kar velik zalogaj. V glavnini skrbimo za prevoz sami, včasih najamemo kombi ali manjši kamion. Oblečeni v kostume občasno razveseljujemo tudi obiskovalce Predjamskega gradu, družba Postojnska jama pa podpira delovanje našega društva. Zelo naproti nam gre tudi Občina Postojna. V TIC-evi hiški prodajajo med spominki tudi naše kovance. Izdelujemo jih, tako kot mošnjičke, člani društva. Seveda smo amaterji, vse delamo prostovoljno, iz čistega veselja in želje po druženju ter obogatitvi dogajanja v naših krajih.

V društvu organiziramo poleg taborov še kolesarska in pohodniška druženja, pridelujemo domače leseno oglje in se kot prijatelji Tomosovih motorjev odpravimo na panoramske vožnje. Za otroke organiziramo bučijado v Predjami, za ljubitelje briškule in teršeta pa turnir v Bukovju.

Zakaj ste Viteške dneve iz Predjame preselili na Prepih, v bližino toplarja?

V Predjami je velika gneča, težave so tudi s parkirnimi mesti, ni pogojev za bolj množično večdnevno izvedbo dogodka. Na novo lokacijo smo se preselili lani in je idealna, a z eno pomanjkljivostjo – ni čudovite kulise Predjamskega gradu.

Veliko zaslug imate za pobude in organizacijo mnogih dogodkov, pa vendar niste nikoli v ospredju.

Res ne želim biti v ospredju, tudi govorec nisem, sem bolj za delat. Pomembno mi je, da po svojih najboljših močeh naredimo nekaj dobrega in se imamo ob tem lepo. Pa da ni kreganja!