Iz Prepiha: Cerkev sv. Brica nad Stranami

Cerkev sv. Brica nad Stranami

besedilo in fotografije: Marino Samsa

Cerkev svetega Brica (Brikcija), najvišje ležeča cerkev v občini Postojna, spada pod Hrenoviško župnijo in stoji na 965 m nadmorske višine. Stisnjena je na strmem pobočju Nanosa, zahodno od Stran, in obkrožena z gozdom. Stoji južno od razglednega vrha, imenovanega Maj. Do nje vodi pot iz Stran, ki se nadaljuje proti Pleši in Suhemu vrhu.

Sv. Brikcij je bil francoski škof, vendar je pravi zavetnik cerkvice z nanoške strmine zagotovo danski vitez Brikcij, ki ga je leta 914 zasul snežni plaz na Koroškem. Ljudstvo je  legendo o tem vitezu združilo s čaščenjem istoimenega škofa. Postal je zavetnik pred plazovi, zato njegove cerkve najdemo predvsem v gorah, na strmih, plazovitih pobočjih.

Na manjši »ploščadi« pred cerkvijo sv. Brica je postavljen kamen. Vid Premrl, duhovnik in ljubiteljski kamnosek, rojen v Šmihelu pod Nanosom, mu je dal obliko oltarja. Zraven je umestil tudi kamnit ambon, podstavek, namenjen besednemu bogoslužju. Oba kamnita bloka sta bila najdena v neposredni bližini. Ob lepem vremenu potekajo maše na prostem, saj je cerkven prostor majhen. Zadnja je bila na binkoštni praznik, 19. maja. Ob zunanjem oltarju je vsajena lipa, pod njo pa poteka podporni zid, ki varuje celotno ploščad.

O svetem Bricu in njegovi cerkvi na Nanosu govori tudi tale zgodba: Trije bratje (sv. Hieronim, sv. Lovrenc in sv. Bric) so se močno sporekli in sklenili, da se nočejo več videvati. Zato so šli vsak po svoje in s sabo nesli svojo cerkev: sv. Bric na vzhodno stran Nanosa, sv. Hieronim na jugozahodno, sv. Lovrenc pa na Goro nad Studenim.

Cerkev se prvič omenja leta 1589 v urbarju Predjamskega gradu kot mejnik med Jamsko in Vipavsko gosposko. Zaradi plazečega se terena je začela razpadati in takrat so dele oltarja prenesli v stransko cerkev. Leta 1840 so v cerkvi nehali maševati, ker je bila v slabem stanju, ukraden je bil tudi zvonec. Leta 1851 so zidovje do tal podrli in nameravali zgraditi novo cerkveno stavbo. Vrsta zapletov je botrovala, da so jo zaključili šele leta 1888. Posvečena je bila 14. oktobra, verniki pa so se proti koncu maše razbežali zaradi močne in mrzle nevihtne burje.

Zunanjost cerkve

Cerkev, čisto navadna zgradba, je orientirana proti vzhodu. Prezbiterij boči banjasti obok in ima triosminski zaključek. Dolg je 4,30 m, ladja pa 5,65 m in ima enako širino kot prezbiterij, 4,30 m. Pročelje je trikotno zaključeno z nižjo preslico, na vrhu je kamnito jabolko z železnim križem. V edinem oknu na zvoniku je zvon. Leta 2001 ga je  cerkvi poklonil nekdanji postojnski župan Josip Bajc, saj je rad zahajal k svetemu Bricu. Zanimivo je, da je vrv za zvonjenje napeljana v cerkev skozi luknjo v strehi, in ne na zunanji strani cerkve. Pod zvonikom je kamnita plošča z lino in angelom, delo Vida Premrla. Pod njo je starejša kamnita plošča, domnevno s staroversko vsebino ali pa v zvezi z mejnikom postojnske, predjamske in vipavske gosposke. Sredi pročelja je kamnit polkrožen portal, v njem pa so novejša lesena vrata. Stara so shranjena v cerkvi. Vsa štiri okna na cerkvi so zamenjali leta 2018. Od tedaj jih krasijo novi, prelepi kamniti okvirji z napisi in simbolnimi znaki. Varovana so z železnimi križi, ki so bili prebarvani ob vstavljanju novih oken in okenskih okvirjev. Cerkev obtekata kamnit talni zidec in kamnit profiliran podstrešni zidec.  Belo obarvana fasada  in streha z bobrovci sta bili obnovljeni leta 2017.

Notranjost cerkve

V cerkev pridemo pod zelo majhen lesen pevski kor, na katerega se lahko povzpnemo po lesenih stopnicah. V cerkvi je novejši kamnit tlak iz leta 2011, narejen iz nanoškega apnenca, izkopanega nad cerkvijo. Vmesne temnejše plošče so s Kala. Ladjo pokriva zrcalni obok. Iz prezbiterija vodi v ladjo kamnit slavolok, prenesen iz stare cerkve in datiran z letnico 1662. Povezan je z železno vezjo. Cerkev ima en sam, preprost baročni oltar stebrnega tipa, posvečen sv. Bricu. V celoti je lesen in od prezbiterija višji za stopnico. Prenesli so ga iz hruševske cerkve, ko so tam postavili nov oltar. Prenovil ga je Ignacij Pivk, mizar iz Stran, ga skupaj s podobarjem Lukom Bajcem iz Studenega prebarval in namestil v cerkvi. Kip sv. Brica v tronu je še od prejšnjega oltarja, med stebri pa stojita kipa sv. Janeza Evangelista in sv. Jerneja. Pri strani stojita še kipa sv. Matije in sv. papeža Silvestra, oba sta bila skupaj z oltarjem prenesena iz Hruševja. V atiki je okrašen kristusov monogram IHS. Na menzo je postavljena slika Svetogorske Matere Božje. Po stenah je nameščen modernejši križev pot v lesenih okvirjih s križcem. Ob vhodu v cerkev stoji starejši kamnit kropilnik.

Da sv. Bric dobro opravlja svoje delo, je dokazal novembra 1890, ko se je velikanska skala odtrgala od vrha gore, se čudežno v loku izognila sredini prezbiterija in se ustavila pred cerkvijo. Letnica tega dogodka je vklesana v skalo, katere del je vkopan na okrepljenem novem platoju pred stavbo. Dobro in zvesto opravlja delo tudi Jožef Posega, Špnčkov iz Stran, ki že desetletja skrbi za cerkev sv. Brica organizacijsko in finančno. K tej odločitvi ga je povlekla usodna sila. Čudežni moči staroverske in energetske točke sv. Brica se ne da ubežati. 

Cerkev sv. Brica, pred njo Jože Posega, njen oskrbnik.

Skrivnostni stari zapis nad vhodom.

Preprost baročni oltar stebrnega tipa je posvečen sv. Bricu.

Izklesani okvirji z obnovljenimi kovinskimi križi.

Stara vrata so shranjena v cekrvi.