Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Žele iz Strmce

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Žele iz Strmce

Besedilo: Marino Samsa

Ivan in Justina Žele, rojena Princ, živita v Strmci. Njun sin Dominik z ženo Majo Benčan, otrokoma Krisom in Oto živi v prizidku ob stari domačiji. Hčerka Tadeja, profesorica glasbe, je svojo srečo našla na Vrhniki ob možu Anžetu Demšarju. Za rubriko Ohranjene podobe sta nam Ivan in Justina darežljivo razgrnila delček spominov, pripovedovanj starih staršev, zapiske in privlačno fotografsko gradivo. Pogovor je potekal v prijetni sobi nekdanje gostilne, ki sta jo preuredila s starimi, obnovljenimi avtentičnimi kosi pohištva in jim dodala nove, v istem slogu dodelane elemente.

Po raziskovanju pripovedovalca Ivana izvira rodbina Žele iz Radohove vasi na Pivškem. Ena veja prednikov se je nastanila v Trnju, od tam se je 32-letni Janez Žele leta 1875 z ženo Katarino, rojeno Dolgan v Volčah, preselil v Strmco. V hišo ju je sprejela gospa Mrhar, vdova s hčerko, v zameno za oskrbo in pomoč. S seboj sta prignala dvajset ovac, kar naj bi takrat zadoščalo za skromno preživetje. Katarina je prevzela vpeljano hišno,  gostilniško obrt in jo uspešno nadgrajevala. V zakonu se jima je rodilo osem otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu. Preživljali so se s kmetijstvom ter z gostilniškimi in s trgovskimi posli. Leta 1896 je Strmca skoraj v celoti pogorela, požar je prizadel tudi Želetove. Avstro-ogrska oblast in graščak iz Hrušice sta mnogim pomagala s krediti. S posojilom so hišo dvignili in naredili betonske plošče v obeh etažah, kar je bila za tiste čase redkost.

Ker marsikateremu ni uspelo odplačati kreditov, so jim omogočili odhod v Ameriko za dodatnim zaslužkom. V prvih letih 20. stoletja sta odšla tudi brata Ivan in Frančišek Žele. Ustalila sta se v slovenski skupnosti v Collinwoodu, v predelu  Clevelanda v državi Ohio. Tam je takrat živelo okrog 20.000 Slovencev; to je bilo tretje največje slovensko naselje za Trstom in Ljubljano. Poleti sta kot ostali priložnostno delala v gozdu, pozimi v rudnikih, dodatno še v železarnah in na železnici. Ivan se je tam leta 1909 poročil s Frančiško Novak iz Nevelj pri Kamniku. Naslednje leto sta dobila sina Franca - Frenka. Iz Frančiškine družine je odšlo iz Nevelj v Cleveland kar osem bratov in sester. Leta 1912, takoj po rojstvu drugega sina Antona - Tonija, se je Frenk z družino in bratom vrnil domov v Strmco, kjer se jima je rodilo še 7 otrok, vendar so trije umrli.

Najmlajši brat Tone se je poročil v Orehek, sestra Marija se je omožila v vasi k Jernejevim, Anica v Zagon. Frančišek, ki se je izučil v Trstu za ladijskega kovača, si je želel, da bi videl mater in se vrnil v Ameriko, vendar so ga prej vpoklicali v vojsko. Boril se je na Soški fronti in bil hudo ranjen, umrl je v bolnici v Umagu. Njegove posmrtne ostanke so pripeljali v pocinkani »trugi« z vlakom do Postojne in nato z vojaško konjsko vprego v Strmco. Pokopan je na domačem pokopališču v Studenem. Oče Ivan se je trudil, da bi vsem svojim otrokom omogočil izobrazbo. Sin Toni se je v Sežani izučil za mesarja, Karel - Drago je bil mizar, Frenk je obiskoval nižjo gimnazijo v Postojni, Ivan - Žan je bil čevljar, Marija se je izučila za šiviljo, najmlajši Jernej - Netko je končal kmetijsko šolo. Ker so živeli tik ob meji, so  bratje na veliko   kontrabantali, specializirali so se za »švercanje« konj. Toni je dobro poznal kupce na Sežanskem. Tja je odhajal z vlakom, Žan in Drago pa sta po skrivnih poteh privedla konje.

V gostilni so se srečevali ljudje različnih poklicev – furmani, oglarji, gozdarji, prekupčevalci in orožniki. Tako v trgovini kot gostilni so stranke pogosto  jemale na kredit, kar je večkrat ostalo neplačano. Gostilna ni imela balinišča, zato so balinali kar po vaški poti.

Bratje so bili vpoklicani v italijansko vojsko, le Toni se je izgovarjal na ameriško državljanstvo. V drugi vojni so ga Nemci odpeljali v taborišče v Salzburg, kjer je umrl. Žana so leta 1943 z drugimi vaščani odpeljali v  taborišče Dachau in se je po vojni vrnil živ. Frenk je v italijanski vojski preživel skupaj šest let, od tega skoraj tri leta v Afriki, Drago pa kar sedem let in se je vrnil šele 1946. Jernej je bil na fronti eno leto, nato so ga zajeli Francozi;  domov se je vrnil s prekomorskimi borci. Jernej in Frenk sta se po vrnitvi priključila še partizanom. Leta 1947 sta brata Frenk in Žan poročila dve sestri, Frančiško in Milko Rok iz Goričic pri Cerknici. Franc - Frenk Žele, oče našega pripovedovalca Ivana, je ostal kot gospodar na kmetiji, gozdaril in skupaj z ženo Frančiško pomagal voditi gostilno, trgovino in trafiko. Ivan - Žan se je kmalu skupaj z ženo in sinovoma preselil v Avstralijo. Frenk in Frančiška sta imela tri otroke. Hčerka Marija, poročena Renčelj, si je nov dom z možem Francem zgradila v vasi, Frančiška, poročena Kermavner, se je poročila v Laze. Najmlajši Ivan (Ivo) je kot edini sin prevzel vlogo novega gospodarja.

V edini gostilni v vasi je bilo po drugi vojni tudi volišče. Dovoljenje za obratovanje je bilo podaljšano do leta 1958, neuradno pa je gostilna obratovala vse do leta 1975. Po vojni se je za gostilniškim pultom zamenjalo veliko »kelnarc«, med njimi tudi nečakinja Frančiške iz Nevelj. Omožila se je v vasi, pri Čeričevih.  V gostilniški izbi se je v dolgih letih spletlo nešteto kupčij, za mizami so posedale raznolike osebnosti s svojstvenimi zgodbami. Po pripovedovanju se je knez Windischgraetz 28. aprila 1944, ko je na poti domov videl goreti svoj planinski dvorec, obrnil v planinskih ridah, prespal pri Želetovih in naslednje jutro nadaljeval pot v Italijo.