Iz Prepiha: Cerkev sv. Roka v Planini

Prepihova rubrika: Tu živimo

Cerkev sv. Roka v Planini

V preteklih stoletjih je na območju današnje planinske fare vladala precejšnja blaginja, zato ni čudno, da je območje bogato tudi s sakralnimi objekti. Planina ima kar dve večji cerkvi –  župnijsko cerkev sv. Marjete v Dolnji Planini in podružnično cerkev sv. Roka v  Gornji Planini. Pred naseljem (z ljubljanske strani) je pokopališka kapela sv. Križa, kapela sv. Duha na hribu je ohranjena le v ruševinah, na Planinski gori je imenitna Marijina romarska cerkev. Leta 1965 je v ruševinah žalostno končala imenitna družinska grobna kapela plemiške rodbine Windischgrätz  ob gradu. Grobnico s 47 posmrtnimi ostanki pokopanih oseb so takrat enostavno oskrunili in zasuli. Posvečena je bila sv. Elizabeti. Planina se ponaša tudi z več kapelicami. 

Cerkev, prislonjena v breg

Na Trgu sredi Gornje Planine stoji v breg prislonjena podružnična cerkev sv. Roka. Na vzhodni fasadi zvonika  nosi letnico 1761. V osnovi je cerkvena stavba sestavljena iz dveh različno velikih kvadrov, ladje in prezbiterija, s porezanimi vogali. Na fasado je prislonjen slok zvonik, ki je imel do leta 1928 čebulasto streho. Sedanja streha ima križno, strmo piramidalno obliko s tremi rimskimi številčnicami. Zadnje, četrto nadstropje, se odpira s štirimi polkrožno zaključenimi okni, ki jih zapirajo lesene polknice. Do vhoda se s treh strani dviguje osem stopnic. Zunanje cerkvene stene vertikalno členijo robovi, ki potekajo ob vogalih zvonika ter na vogalih ladje in prezbiterija. Cerkvi dajejo  elegantno noto. Kot zanimivost: v času najhujše zabeležene poplave Planinskega polja (leta 1801) je po zapiskih voda segala do tretje stopnice pred vhodom.

Lepo ohranjena baročna pozlata

 Od klasičnih cerkva se ladja razlikuje, saj je v osnovi kvadrat s porezanimi vogali. Osrednji del ladje je banjasto obokan in od ostalega dela ločen z oprogama, osrednji del stropa je štukiran in v obliki močno razčlenjenega okvirja. Kratek pravokotni prezbiterij je banjasto obokan in ločen s širokim, dvojnim slavolokom; ob zadnji steni je še eden, kulisasto učinkujoč zaključni slavolok. Oltarno steno krasi iluzionistično naslikana oltarna arhitektura, ki posnema oltarni nastavek stebrnega tipa. Na vsaki strani stojita angela, podprta z naslikanima kapiteloma, in pridržujeta cvetlično girlando, naslonjeno na sedeča angelčka. Vrh oltarnega nastavka predstavlja križ, vse skupaj pa je izdelano v imitaciji belega marmorja. Osrednji prostor zaseda oljna slika s cerkvenim zavetnikom sv. Rokom, kateremu se je prikazala Marija z otrokom v gloriji. Oltarna slika in stenska poslikava sta nastali sočasno. Skupaj z  naslikano arhitekturo oltarnega nastavka ju je  leta 1852 ustvaril slikar  Franz Kurz von Thurn und Goldenstein. Leta 1910 je sliko prenovil Anton Jebačin, pred 20 leti pa so jo ponovno obnovili v Kavčičevi delavnici v Šentjoštu nad Horjulom. Pred poslikano steno stoji na oltarni menzi lesen tabernakelj s tremi pari različno velikih,  baročno razgibanih angelcev. Ob pilastrih kulisastega zadnjega slavoloka stojita levo lesena baročna kipa sv. Boštjana in sv. Antona Padovanskega, desno pa sv. Valentina in sv. Jožefa z Jezuščkom. 

Lesena nastavka stranskih oltarjev sta enaka. Ob osrednji niši sta v prostor izstopajoča stebra, ki s pomočjo pilastrov ob straneh v ozadju nosita profilirano preklado.  V osrednjem delu je ta izbočena in tako sledi zgoraj ločno zaključeni osrednji niši. Levi stranski oltar je posvečen sv. Frančišku Ksaveriju, katerega kip stoji v niši, na njegovi desni pa kleči njegov atribut, zamorček. Na eni strani je kip sv. Pavla z mečem, na nasprotni strani pa sv. Mateja s sekiro. V atiki je reliefna upodobitev sv. Barbare s kelihom v rokah. V stranskem oltarju na nasprotni strani je postavljena kakovostna baročna plastika sv. Andreja z značilnim križem, levo od njega je umeščen kip sv. Petra s ključem v desnici, na desni pa kip sv. Janeza s kupo v levi roki. V atiki je Devica Marija z Jezuščkom v naročju. Kompletna izdelava kipov napeljuje na trditvi, da je mojster rezbarije prihajal iz polhograjske delavnice Facia in da so plastike nastale sredi 18. stoletja. Na levem slavoločnem slopu je prižnica, ki jo je izdelala ista roka kot oltarna nastavka stranskih oltarjev. Na desni konzoli  slavoloka izstopa kip trpečega Kristusa, po vsej verjetnosti delo tirolskega kiparja s konca 19. stoletja. Obliko ladje nadgrajuje novejši, natančno izdelan marmornat tlak v ornamentu črno-bele šahovnice. Desno in levo od vhodnih vrat sta v steno vzidana kamnita kropilnika. Stene so opremljene s slikami križevega pota. Pred prezbiterijem visi bogat lestenec iz brušenega stekla, na vsaki strani ga dopolnjujeta manjša, triverižno oblikovana  viseča lestenca.

Ozke marmorne stopnice nas popeljejo na zidan kor, podprt s kamnitimi stebri. Dobro ohranjene orgle so bile izdelane leta 1866 v delavnici Franca Goršiča in imajo devet registrov. Trije stebri  piščali so vgrajeni v lesen izrezljan okvir z zlato obrobo, ta pa je vzidan v ostenje kora. Zadnja večja obnova cerkve se je končala leta 2005. Takrat so obnovili streho in številčnice ur, prebarvali strešno pločevino na zvoniku, statično utrdili stene ladje in dokupili nov bronast zvon, narejen v Žalcu. Družbo mu dela starejši, nekoliko večji zvon, izdelan v delavnici Janeza Reida leta 1776. Cerkev sv. Roka v Planini s svojo pisano barvitostjo in pozlato spada nedvomno med lepše primerke skrbno  ohranjene in vzdrževane baročne cerkve v postojnski občini.

Pred cerkvijo sv. Roka potekajo trenutno gradbena dela.

Notranjost cerkve z bogato baročno pozlato.