Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Stegel iz Postojne

Prepihova rubrika: ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Stegel iz Postojne

Besedilo: Marino Samsa

Ni nenavadno, da družine skozi več generacij sledijo istim ali sorodnim poklicem. Še posebej je to pogosto, kadar govorimo o profesijah s pridihom poslanstva, med katere nedvomno spada zdravniška stroka. Na Postojnskem lahko med takšne rodbine umestimo  družino Stegel. S pomočjo starejših fotografij nam je spomine na svoje družinske prednike razgrnila Katja Stegel Hasovič, ki že dolga leta živi v Ljubljani.

Na koncu Tržaške ulice v Postojni je do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja delovala  gostilna Katra. Katarina Stegel - Katra (1898–1982) jo je dobila in prevzela v poslovanje po svoji teti leta 1925. Malo pred prevzemom gostilne je  leta 1924 rodila sina in mu dala ime Silvo. Oče, precej starejši italijanski oficir, se je bil kljub želji po poroki prisiljen umakniti v Italijo, saj so Katarinini sorodniki močno nasprotovali  zakonu. Katarina je teti že prej pomagala pri gostilniških opravilih, tako da ji organizacijsko zahtevno vodenje gostilne ni predstavljalo težje spremembe. Idealna  lokacija na križišču cest za Reko in Trst je v času prevozništva privabljala potnike in trgovce s celotnega balkanskega območja na poti proti evropskim deželam. Katarina je imela nadpovprečno poslovno žilico in posluh, znala je izkoristiti ponujene priložnosti, predvsem pa je bila neizmerno delavna in prizadevna. Kot izvrstna kuharica je v gostilno zlahka privabljala goste; vedno pa je imela za pomoč zaposleni vsaj dve »kelnarci«, pomagala ji je tudi »žlahta«. Pri Gorjupovih čez cesto so ji redili prašiče v zameno za oskrbo s pomijami, sama je vzgajala povrtnine, ni pa ponujala prenočišč. Edinorojencu Silvu je omogočila dobro izobrazbo, v Padovi je študiral medicino, po vojni, leta 1946, je študij nadaljeval na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Že takrat se je kot stažist spoznal s študentko medicine Mito Sič.

Mita Sič je bila tri leta mlajša od Silva, rojena leta 1927 v ljubljanski meščanski družini. Njen oče Franjo je skupaj s svojim očetom Albertom Sičem napisal številne prve slovenske knjigovodske učbenike. Znan je bil kot odličen bilancist, organizator, revizor in predavatelj na trgovskih šolah. Ukvarjal se je tudi s fotografijo. Albert je na Dunaju in na Tirolskem zaključil šolanje risanja, krajinskega risanja in slikanja. Poleg tega je bil priznan šolnik, ob pesnikovanju in pisateljevanju pa najbolj poznan kot etnolog. Njegove štiri knjige Narodne vezenine na Kranjskem, s poudarkom na okrasoslovju, imajo zaradi dokumentarnega slikovnega gradiva znanstveno vrednost. Albert Sič je bil tudi izvrsten pevec, dolgoletni tajnik Glasbene matice Ljubljana in predsednik več društev.

Mita si je v mladih letih želela postati pianistka, a denarja je bilo le za klavirsko harmoniko. Z njo je tik pred drugo vojno zmagala na državnem glasbenem  tekmovanju. Nekaj let je harmoniko poučevala po domovih. Že kot študentko so jo očarale gore; povzpela se je na večino slovenskih vršacev, pa tudi na Mont Blanc in Grossglockner. Svojo ljubezen do gora sta skupno delila s Silvom, navdušenim rekreativcem, tudi po poroki. Svojo kondicijo, potrebno tudi pri njunem delu, sta nabirala na pobočjih gora in na smučanju. Na Nanos sta opravila čez 550 vzponov. Mita se je 1958 preselila v Postojno, prej je zaradi službe stanovala z otrokoma Katjo in Nardom v Ljubljani. Silvo kot edinec ni hotel pustiti mame Katarine same, zato je služboval kot družinski zdravnik v Postojni. Tam sta si zgradila hišo. Mita je dolga leta kot edina specializirana pediatrinja na Postojnskem in Pivškem pokrivala otroški in šolski dispanzer, porodnišnico in delovala na terenu. Takrat so se vsa cepljenja izvajala še na domovih. Ob vsem tem je bila zelo družbeno aktivna in je opravljala funkcijo zvezne poslanke v socialnem zdravstvenem zboru SFRJ, kar je botrovalo dolgim službenim potovanjem. Med letoma 1983–87 je opravljala delo in naloge direktorice Zdravstvenega doma Postojna. Za zasluge jo je odlikoval tedanji predsednik Tito, prejela je občinsko priznanje društva prijateljev mladine in plaketo Občine Postojna za življenjsko delo na področju pediatrije. Leta 2009 je bila razglašena  za  častno meščanko Postojne. Silvo je kot zdravnik služboval tudi na terenu, obiskoval je bolnike vse do Knežaka. Kar 25 let je dvakrat na teden vodil organizirano rekreativno društvo. Uro in pol dolgih kondicijskih  treningov se je udeleževalo dvajset starejših Postojnčanov. Leta 1982 se je poslovila Silvova mama Katarina, kmalu za njo pa še Mitina mama Frančiška; ta se je v starejšem obdobju preselila iz Ljubljane k hčerki v Postojno. Po zakonskem zdravniškem paru Miti in Silvu Stegel sta družinsko profesijo nadaljevala hčerka Katja in sin Nardo. Katja je po študiju psihologije sicer pristala v gospodarstvu, Nardo pa je dolga leta specialist splošne medicine v pivškem zdravstvenem domu. Starše sta v poznih srednjih letih razveseljevala s štirimi vnuki, od katerih dve dekleti nadaljujeta tradicijo v zdravniškem poklicu.

Silvo Stegel se je poslovil leta 2016, star dvaindevetdeset let, Mita Sič Stegel pa naslednje leto.

Katarina Stegel v kuhinji gostilne Katra; fotografija je bila posneta sredi sedemdesetih let.

Mita in Silvo z vnukom (1978).