Prepih na obisku: Žan Kafol

2. 4. 2024 Kultura P. 480

Prepihova rubrika: Na obisku

Žan Kafol

besedilo: Polona Škodič

 

Žan Kafol se je kot mlad, odličen fotograf skoraj čez noč kar dvakrat povzpel med zmagovalce foto natečaja National Geographic. Opredeljuje ga več poklicno-strokovnih kot tudi ljubiteljskih področij in aktivnosti, ki se med seboj ves čas prepletajo. Temu botrujeta njegova, v komunikaciji sicer umirjena in zelo prijetna narava, a hkrati je ta tudi polna iskrivosti, živahne vedoželjnosti in nemirnega, pustolovsko raziskovalnega duha, ki ga žene v nova odkritja od višin do globin. V svojem naravnem studiu in okolju tako ustvarja čudovite foto zgodbe iz ptičje in proteusove perspektive. Okoliški hribi mu nudijo dobra izhodišča za letenje z jadralnim padalom, pot pa ga je nekajkrat zanesla tudi dlje, v širše nebo nad Slovenijo. Po izobrazbi je magister računalništva in informatike, ampak je tudi jamar in zunanji sodelavec na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. Z veseljem se podaja v globine jamskega podzemlja, kjer združuje svoja znanja in veščine. Njegova široko razvejana življenjska pot je nadvse zanimiva, saj ves čas snuje nove podvige, s svojim delovanjem pa se odpira tudi širše v prostor in čas. Z izostrenim pogledom in naravovarstvenim čutom nam prikazuje poglede na našo edinstveno, čudovito naravno dediščino in približuje skrivne lepote kraškega sveta.

Žan Kafol je tudi pobudnik in skrbnik Facebook skupine Pstwjna.

 

 

Zametki vašega razgibanega delovanja segajo že v vaše otroštvo, mladost in šolanje. Marsikaj vas je zanimalo – od fotografije do letenja in še česa.
 
Iskrica, ki je verjetno zanetila željo po letenju, je bila udeležba v modelarskem krožku v osnovni šoli pod mentorstvom Saša Šantlja. Izdelovali smo radijsko vodene modele letal in jih spuščali leteti na Strmci in Vremščici. Že takrat sem imel željo, da bi na model dal kamero ali da bi tudi sam letel. Tudi tehnični vidik same izdelave je verjetno vplival tudi na zanimanje za računalništvo. V gimnaziji je bil predmet informatika edini, ki me je zares zanimal, predvsem programiranje, kar je botrovalo izbiri študija na FRI. Tam sem diplomiral in magistriral na temo Umetne inteligence. Za magistrsko nalogo sem izdeloval robotske igralce za tršet in tarok, ki so poskusili izrabljati podatkovno bazo človeških iger in s tem izboljšati strategijo preiskovanja. Podatkovno bazo sem zgradil iz svojega portala Briskula.si, ki je nastal že kot maturitetna naloga in se je med študijem dodatno razvijal.
 

V vaši družini korenini tudi ljubezen do glasbe in pedagoškega poklica.
 
V družini imamo glasbenike in predvsem učitelje (oče, sestra, sestrične). Obiskoval sem glasbeno šolo in igral pri Postojnski godbi, a se moja glasbena pot od srednje šole dalje ni nadaljevala. Sem se pa preizkusil kot pedagog na Šolskem centru, kjer sem poučeval nekaj predmetov računalništva, multimedije in vodil krožek računalništva.
 

Postojna s svojim letališčem in Aeroklubom beleži dolgo in pomenljivo zgodovino, katere delček ste tudi vi.
 
Za jadralno šolo v Aeroklubu Postojna sem se odločil in zbral denar med študijem. To je bila res dolgoletna želja, a za moj okus se je letelo premalo. Enkrat na mesec v zrak, kljub neskončnim uram vedrenja na letališču in čakanja, da se nas inštruktorji »usmilijo«. Po dveh letih je bil še zadnji udarec pretečen tehnični pregled na šolskem letalu, tako da sem slutil, da z naslednjo sezono ne bo nič. Morda je sedaj boljša organizacija. Takrat sem se namesto nadaljevanja potem vpisal v tečaj jadralnega padalstva. Žal mi je svojega napredka, letala sem takrat že samostojno pilotiral, a mislim, da imam pri padalstvu veliko več svobode.
 

Se še spominjate svojega prvega poleta v nebo in spusta v jamo? Kakšni občutki in spoznanja so vas prevevali?
 
Ko se prvič odlepiš od tal, te preplavi neizmeren občutek svobode. Na prvem jadranju, ko se dvigneš do višine oblaka, se ti zdi, da imaš ves svet na svoji dlani. Ti občutki te do neke mere spremljajo za vedno. Na začetku je tudi nekaj obvladovanja strahu, predvsem v pogojih, ki jih nisi vajen. Skozi leta se občutek strahu sicer precej zmanjša, vendar ga ne smeš popolnoma zatreti, ker to lahko postane zelo nevarno. Na svojih poletih stremim k temu, da adrenalina ni, saj takrat verjetno delam nekaj narobe. Letenje tako postane neko duševno ravnotežje med dolgčasom in nervozo in to je izhodišče za doseganje popolne koncentracije. V tem stanju tudi ne razmišljaš o drugih, zemeljskih stvareh, zato je neke vrste meditacija.
Z izkušnjami se občutek svobode sicer zmanjša, saj si omejen na pogoje narave in ne moreš odjadrati kamorkoli. Tudi motivacijski cilji se sčasoma spreminjajo. Sedaj me bolj motivirajo osebni dosežki, ki zatirajo te prvotne občutke svobode, zato v zadnjem času iščem način, kako bi se k slednjim vrnil.
Letim že dvanajst let, jamarstvu pa se predajam štiri leta. Slednje naju je z ženo oba zanimalo, ker je to lahko najina skupna aktivnost, letenje je bolj individualno. Pri jamarstvu je prisoten pustolovski – raziskovalni duh z dodatno motivacijo proizvajanja »izvenzemeljskih« fotografij.
 

Katere skupne vzporednice bi lahko potegnili med življenjem in letenjem? Za seboj imate ogromno poletov in z njimi tudi fotografiranja iz višin. So morda še »špure«, ki jih na tak način še nihče ni preletel?
 
Letenje je zame postalo življenjska osebnostna šola. To je veliko bolj »mentalni« šport kot fizični. Fizični del je vzpon na hrib z 10-kilogramskim nahrbtnikom ali pa splošna vzdržljivost pri poletih, ki trajajo po 5 ur in več. Za dober polet se moraš naučiti discipline, osredotočenosti, predvsem pa potrpežljivosti. Poznati moraš sebe, svoje meje in to, koliko lahko te meje še varno prestopiš, ter mejo, ki jo postavi narava, mejo, preko katere ne moreš.
Najbolj so mi ostali v spominu nekateri poleti, ki so izven »tračnic« Vipavske doline ali Posočja. Še vedno mi je najbolj pri srcu polet s takrat domače Planinske gore (Grmade), ko sem letel čez Nanos, Trst in Buzet in nato prišel še (skoraj) nazaj, pa tisti s Slivnice do Čepovana in nazaj ter enosmeren polet z Ivanščice (s hriba med Zagrebom in Varaždinom) do Ljubljane. To so okrog 150 kilometrov dolgi preleti. Motivira me, da bi odletel 200 km. To je sicer dokaj enostavno s Soriške planine v Dolomite in nazaj, a rad bi to dosegel iz naših krajev, recimo s Slivnice na Madžarsko.
 

Eden od dogodkov, ki ga ne boste nikoli pozabili,  je bil prav poseben – vaša poroka, okronana z letenjem.
 
Tako je. Po obredu v sv. Hieronimu na Nanosu sva z ženo Ano v tandemu poletela v Postojno na nadaljnje druženje in piknik s svati, za nama pa s svojim padalom prijatelj Jože Poje, ki naju je poročil. Ne, ne … obred ni potekal v zraku. Nek red mora biti!
 

Jamarstvo je še ena od vaših tako ljubiteljskih kot poklicnih aktivnosti, ki jo združujete s fotografijo.
 
Z jamarstvom in delom za IZRK sem spoznaval ranljivost krasa. Nemogoče bi bilo namreč očistiti onesnaženost, ki bi se ujela v nedostopne podzemne sifone. Kraški izvir in vodonosniki so za nas vir pitne vode, zato si tudi z deljenjem fotografij prizadevam za ohranjanje čiste in neokrnjene narave. Za fotografiranje v jamah potrebuješ ustrezno opremo ter dobro in potrpežljivo ekipo.
 
 
Kaj naredi fotografijo presežno in v vašem primeru dvakrat zmagovalno na natečaju National Geographic? Kje vse lahko še vidimo vaše fotografije?
 
Ne vem. Za nobeno fotografijo ne moreš reči, da je najboljša. Vsaka je po svoje posebna. To je zelo težko ocenjevati. Prvo leto je mogoče izstopal panoramski format z opisom  Cerkniškega polja. Drugo leto so žiranti povedali, da se vidi vložen trud in to je fotografijo Rakovega Škocjana premaknilo z drugega mesta na prvo. Verjetno zelo vpliva tudi navdih in razpoloženje žirije. Dobra fotografija mora po mojem mnenju vsebovati neko sporočilo – če je to njen namen. Lahko je tudi preprosto lepa na pogled.
 
Po navdihu objavljam na socialnih omrežjih pod imenom Jean Caffou, sicer pa na spletni strani kafol.net. Včasih sem bil aktiven tudi na Wikipediji, kjer sem prispeval večinoma fotografije pod zelo dopustno licenco CC-BY, vendar se zelo pogosto ni upoštevala. Tam naložene fotografije sem začel videvati vsepovsod, a brez navedbe avtorja, zato sem nehal. Veliko fotografij pa še čaka na objavo.
 
 
Že dve leti ste zunanji sodelavec na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU Postojna, kjer prepletate svoja mnogotera znanja, veščine in dejavnosti.
 
Krasoslovje je multidisciplinarna znanost; sodelavci so geologi, geografi, biologi, kemiki, fiziki … V njej se prepleta ogromno znanj, ki stremijo k eni rdeči niti – raziskovati, kako deluje podzemlje, nad katerim živimo. Ponosen sem na delo svojih sodelavcev in rad debatiram in poslušam o njihovih novih dognanjih. Razumevanje njihovega dela pa bo pripomoglo tudi k mojemu – ukvarjam se s katalogiziranjem in vizualizacijo raziskovalnih podatkov, s t. i. Krasoslovno bazo podatkov. Skrbim tudi za strojno in programsko opremo raziskovalnih infrastruktur, vzpostavili bomo še virtualni laboratorij za podzemne habitate, pri čemer bomo uporabili tudi računalniški vid in umetno inteligenco. Poleg teh projektov včasih pomagam še pri kakšnem jamskem obisku za pobiranje podatkov ali nameščanje merilnih inštrumentov.
 
 
Vaše odlične fotografije smo že nekajkrat videli na razstavah in v mnogih medijih. Bomo kmalu ugledali tudi kakšno samostojno razstavo?
 
S Kulturnim domom Postojna usklajujemo potrebno za samostojno razstavo, ki bo za nedoločen čas na ogled v novih prostorih. Za izbor sem uporabil portfelj iz lokalnega okolja, torej drugačne perspektive ali zanimive detajle iz naših krajev – podzemlje, zrak, površje ...
Sicer pa se prepuščam toku dogajanja. V delu imam zahtevnejši foto eksperiment s pokrajino, za katerega pa bom potreboval še več let, verjetno tudi zato, ker so zime vedno milejše.