Pavla Simčič

Pavla Simčič se je rodila kot četrta izmed devetih deklet na skromni domačiji pod Uršljo goro na Koroškem. Že v rani mladosti je morala trdo delati, da je družina lahko preživela in vsakodnevno ob vsakem vremenu do najbližje šole v Kotljah prepešačiti za današnje čase neverjetnih 9 kilometrov v eno smer. Njeno (kljub vsemu) lepo otroštvo pa je nepričakovano prekinila druga svetovna vojna. Koroško so med prvimi okupirali Nemci, zato se je v teh krajih zelo hitro razvil partizanski odpor proti okupatorju. Njena osamljena domačija je bila zelo primerno zatočišče za mokre, prezeble in lačne partizane, dekleta pa so jih oskrbovala z obleko, hrano in opravljala razne kurirske naloge. To pri Nemcih seveda ni ostalo neopaženo. Nekega dne so obkolili domačijo ter štiri dekleta, med njimi tudi takrat še mladoletno Pavlo, skupaj z očetom odpeljali v koncentracijsko taborišče. Druge člane družine so pregnali v dolino, hišo pa zažgali. Po vseh prestanih grozotah taborišča in po vrnitvi domov je Pavla odšla v kmetijsko šolo na Gorenjsko, kjer je spoznala bodočega moža Janka, se z njim poročila ter se preselila na kmetijo na Razdrto. Rodilo se jima je pet otrok in kljub materialnemu pomanjkanju je skrbela, da so bili otroci vedno urejeni. Prijela je tudi za moška opravila, od ročne košnje do zidave in vsega drugega. Domačija je kmalu začela spreminjati svojo podobo. V davnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so mnogi dvomili, da lahko kmetija s svojo ponudbo konkurira mondenim obmorskim in drugim letoviščem, si je gospa Pavla upala in ob prenovi hiše ponudila prvim gostom nekaj sob in doma pridelano hrano. Njenemu zgledu so kmalu sledili tudi drugi pogumni kmetovalci. Turistična kmetija je rasla in kmalu začela poleg domačih privabljati tudi vse več gostov iz sosednjih držav in celo z drugih kontinentov. Pobudo je nato prevzel sin Emilijan in domačijo razvil v daleč naokrog poznano Turistično kmetijo Hudičevec. V obdobju, ko je veljalo splošno prepričanje, da je potrebno vse staro zavreči in uničiti, je pri Pavli prevladala tudi skrb za ohranitev domače kulturne dediščine. Začela je zbirati in pred uničenjem reševati stara kmečka, obrtniška in druga orodja ter druge zanimive predmete, ki jih lahko danes z veseljem pokaže domačim in tujim gostom v vzorno urejenem muzeju, s poznavalsko prepričljivostjo pa prenaša znanje s področja kulturne dediščine tudi na mlajše rodove. Dolgo vrsto let je aktivna na področju čebelarstva, v aktivu kmečkih žena in na drugih področjih javnega življenja. Ta klena Korošica, v kateri se skriva tudi nekoliko pesniške duše in veliko čuta za skupno dobro, je kljub svojim častitljivim letom še vedno zelo vitalna, delavna in aktivna. Poleg čebelarjenja šiva, plete, pere, lika, pomaga v kuhinji, obdeluje ogromen zelenjavni vrt, v sezoni nabira gobe in je za varuško najmlajšim vnukom, za katere vsako leto znova poskrbijo njeni otroci. Lahko se pohvali s svojimi petimi otroki, dvaindvajsetimi vnuki in desetimi pravnuki. Je prijetna sogovornica, skupaj z možem skrbi za stike z javnostmi, še posebej, ko na domačijo prihajajo posamezniki in skupine z njene rodne Koroške. Je živi leksikon, saj na pamet obvlada številna rodbinska drevesa tako na Primorskem kot na Koroškem. Gospa Pavla s svojim delom in vzorom pušča v času in prostoru pomemben in neizbrisen pečat.