Pudgurci so spoznavali Koroško

Po uspešno izvedenih dejavnostih društva v poletnih mesecih smo se v Turističnem društvu Pudgura odpravili pogledat na Koroško . Želeli smo izvedeti kako pri njih sprejmejo turiste, kaj jim ponudijo, kako poteka povezava turističnih ponudnikov in kako se  lokalno turistično društvo vključuje v turistični utrip teh krajev. Še posebej smo bili zadovoljni, ker so se nam letos na potepanju pridružili tudi naši mladi člani.

Zaposleni v lokalni turistični agenciji Kareta so se potrudili in posebej za naše društvo pripravili program po naših željah. Tako smo se najprej ustavili pri družini Perger v Slovenj Gradcu, ki že skozi devet generacij prenaša tradicijo medičarstva, lectarstva in  svečarstva.  Gospod Hrabroslav Perger nas je s svojim navdušenim pripovedovanjem zgodb o delu in življenju njegove družine, predstavitvenimi filmi in ogledom njihove zasebne zbirke resnično prevzel. Lahko smo se prepričali, da jemlje svoje delo kot poslanstvo svoje družine in da je ponosen na vse, kar so dosegli.

Ker je ta dan praznovala naša članica Dragica Širca svojo 70-letnico, so bili v agenciji Kareta tako prijazni, da so poskrbeli za postanek v lovski koči pod Uršljo goro, kjer smo imeli malico in nazdravili Dragici. Sledil je ogled opuščenega rudnika Mežica. Ogled je bil zanimiv, predvsem vožnja v zaprtih rudniških vagonih je bila precej adrenalinska in za nekatere že kar grozljiva . Izvedeli smo veliko zanimivega o delu v rudniku od 19. stoletja do zaprtja.

Čakal nas je še zadnji postanek na Koroškem, to je obisk Klančnikove domačije. Tu so nas sprejeli člani turističnega društva Dravograd in nas pogostili s sveže pečenimi miškami. Poklepetali smo o njihovih dejavnostih in izmenjali izkušnje pri delu. Ugotovili smo, da se ubadamo s podobnimi težavami, le da imajo v njihovem društvo veliko nižjo starostno strukturo članov in je zato nekoliko lažje izvajati dejavnosti. Tudi ta dan so bili z njimi otroci s predpasniki, ki so urno ponujali miške. Gospodar kmetije Klančnik nam je predstavil življenje na njihovi kmetiji, od katere živi trenutno osem družinskih članov. Ukvarjajo se z živinorejo, predelavo mleka in mesa, gojenjem divjadi in turizmom. Iz njegovega pripovedovanja ni bilo zaslediti kritike nad kmetijsko politiko pri nas, kazal je kleno kmečko voljo in ponos na dosežen napredek na kmetiji. Še posebej pa je ponosen, da ima kmetija v mladi sinovi družini že naslednike, ki bodo nadaljevali njegovo delo.

Dan je minil v prijetnem vzdušju, izvedeli in videli smo veliko novega. Kdor je ob vsem tem še vsaj malo razmišljal pa je lahko prišel do spoznanja, da ima vsak košček naše Slovenije veliko lepega za pokazat. Le pozitivnih ljudi, ki bi to znali in predvsem, ki bi zares čutili to kar pripovedujejo nam manjka.