Spominska slovesnost v Hruševju in Sajevčah

Januarja se spominjamo boja partizanov v znameniti Dražgoški bitki, katere udeleženca sta bila tudi rodoljuba in partizana Edvard Tominc ter Ludvik Ogrizek, doma iz Hruševja. Edvard Tominc je padel dva dni po Dražgoški bitki na Mošenjski planini. Ludvika Ogrizka pa so Nemci ranjenega ujeli leta 1944, ko je jurišal iz obkolitve Cankarjevega bataljona. Poslali so ga v Dachau, kjer je kmalu zatem umrl.
Člani KO ZB za vrednote NOB Hruševje s predsednikom Radom Škerjancem in ZB za vrednote NOB Postojna s predsednikom Jerkom Čehovinom so 29. januarja v njun spomin pripravili krajšo spominsko slovesnost. V kulturnem programu so sodelovali: povezovalec – predsednik KO ZB Hruševje Rado Škerjanc, harmonikar Nejc Šabec iz Rakulika, učenec OŠ Miroslava Vilharja v Postojni, in pesnica Ana Horvat.

Prav tako so se člani KO ZB Hruševje poklonili spominu na legendarni Sočanov bataljon, ki je v izredno težkih zimskih razmerah 24. januarja 1945 krenil na dolgo pot iz Banjške planote na cilj v Lokve pri Črnomlju, kjer je bilo poveljstvo Narodne obrambe. Ob postanku v Sajevčah jih je nenadoma napadla nemška patrulja. Padlo je sedem partizanov, med njimi poročnik Ivan Klobučar – Sočan, več je bilo ranjenih (po podatkih iz knjige Nesrečni sajevški boj Sočanovega bataljona, avtorja Bojana Pavletiča). Ostali preživeli borci so nadaljevali pot v Belo Krajino, medtem ko so za ranjence poskrbeli domačini in dr. Franc Ambrožič, partizanski zdravnik.

Ana Horvat in KO ZB Hruševje

SOČANOV  BATALJON     (Ana Horvat)

Soča smaragdna,  Tvojih draguljev sijaj

ugasnil  je partizanu v očeh,

ko kri njegova poškropila tedaj

je v Sajevčah beli sneg.

Odšel je s srcem pogumnim iz Tvoje doline,

zazrt v zarjo svobode, ki kmalu tam sine,

s hrabrostjo, ki bila mu zmage je venec,

rastoč nad Teboj čez zelene planine.

Čuj Soča pesem vetra v daljavi,

ko pri Rakulščici  ta za hip se ustavi,

o sedmero junakih mu potok  spregovori,

o sedmero draguljih, ki zdaj jih več ni.

A pesem večna o sinovih domovine,

nikoli ne mine,

o njih poje vsak potok, vsak val,

vse v globini šumi od morja do Tvojih Soča stopal.

Naj orel z Nanosa Ti večno prinaša spomin,

ko mesec se  je z zvezdicami zlato razlil

in  z belimi snežinkami tla razsvetlil,

da mogočni očak, gora Primorcev,

skriti ni mogla kolone stotih najboljših borcev.

O Soča, Ti,ki s srcem primorskim si krvavela,

v globini duše  že v prvi vojni trpela,

na pragu svobode  zopet na težko so pot,

odhajali zvesti sinovi, v borbi za slovenski rod.

Vodstvo NOB tedaj odločilo je:

»Sočan,strogo zaupna je naloga Tvoja,

vodil boš fante od Banjške planote, čez Vipavsko dolino,

čez Kras in notranjske gozdove,v Črnomelj,Belo Krajíno!«

 

Banjška planota, vasica Podlešče,

pričetek težke akcije, dolge poti.

Sočan, prekaljen partizan z globokimi očmi

stopi pred borce; povelje premika sledi.

A borce,že izčrpane po težki ofenzivi,

mrzla januarska noč objame,

po petih urah hoje,s tovorom  in s strelivi

spanec v Lokvah jih prevzame.

Težak tovor  na hrbtih kolona je nosila,

brez pomoči živali in vozil, je peš naprej krenila,

ko iz Renč znova v Brje so prispeli,

na smrt utrujeni fantje so tam začemeli.

A od tam so zopet odšli v noč temno na pot

in premočeni do kože od silnega deževja,

prispeli zjutraj  ob šestih so do Erzelja.

Le ta dan, bila je nedelja,

še zadnji počitek so užili,

nato na enajsturni pohod v obilici sneženja

proti Razdrtem naprej  krenili.

Jutro nad Sajevčami se je zjasnilo,

in vaščane po nedeljskem mitingu razveselilo,

ko na pragu svobode zagledali so partizane,

v hiše svoje so jih vabíli, da bi dobro jih pogostili.

Odjeknil pa kmalu sovražni je rafal,

Nemci so vas obkolili  tedaj,

Sočan na dvorišče k soborcem plane,

ko smrtna krogla ga tam zadane.

Na belem snegu –  prelita srčna kri,

herojev sedmih, ki zdaj jih več ni,

naj pesem ta, ki o njih govori,

v večnem spominu nanje živi.