Razvojni svet kohezijske regije Vzhodna Slovenija je danes obravnaval osnutek Programa Evropske kohezijske politike za obdobje 2021-2027

V Brestanici, na gradu Rajhenburg, je danes potekala 6. redna seja Razvojnega sveta kohezijske regije Vzhodna Slovenija (KRVS), ki se jo je kot predstavnik Občine Postojna udeležil župan Igor Marentič.

Osrednja tema srečanja, na katerem so se zbrali člani Razvojnega sveta KRVS, minister pristojen za razvoj in Evropsko kohezijsko politiko ter minister  in drugi predstavniki Ministrstva za gospodarski razvoj, skrbniki regij, regionalne razvojne agencije, je bila obravnava predlagane verzije osnutka Programa Evropske kohezijske politike za obdobje 2021-2027.

Razvojni svet se je seznanil z vsemi izhodišči predlagane verzije osnutka programa, podal pripombe nanj in se seznanil z odgovori SVRK na pripombe Razvojnega sveta KRVS ter podal soglasje k njegovi vsebini osnutka.

Slovenija je razdeljena na dve kohezijski regiji, pri čemer se Kohezijska regija Zahodna Slovenija (KRZS) uvršča med razvite, Kohezijska regija Vzhodna Slovenija (KRVS) pa med manj razvite. Izziv KRVZ je zmanjšanje razvojnega zaostanka tako na ravni EU kot tudi v primerjavi s slovenskim povprečjem ter bolj razvito KRZS. V KRZS so kljub splošni večji razvitosti prisotne velike razlike v stopnji razvitosti med razvojnimi regijami in tudi znotraj njih, ki so se v letu 2020 zopet povečale zaradi epidemije covid-19. Proračun Republike Slovenije bo zagotavljal ustrezno višino nacionalnega prispevka, ki bo omogočal ustrezno izvedbo operacij v obeh kohezijskih regijah. Za zmanjšanje razvojnih razlik ter spodbujanje povezovanja urbanega in podeželskega območja bodo uporabljeni  teritorialni pristopi.

Pri pripravi Programa evropske kohezijske politike v obdobju 2021-2027 v Sloveniji (Program) se je izhajalo iz Strategije razvoja Slovenije 2030 (SRS 2030). Napredek pri doseganju ciljev letno spremlja Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v Poročilu o razvoju (PoR). PoR 2021 in 2022 ugotavljata, da so ključnega pomena ukrepi v smeri večje odpornosti gospodarstva in družbe, izkoriščanja novih priložnosti ter pospešitve prehoda v visoko produktivno, nizkoogljično in krožno gospodarstvo. Za doseganje ciljev Strategije razvoja Slovenije 2030 se bo torej ukrepe prednostno usmerjalo na področja, kjer se zaznava največje izzive:

-          pospeševanje rasti produktivnosti, vključno z razvojem ustreznih kompetenc;

-          pospeševanje prehoda v nizkoogljično krožno gospodarstvo;

-          krepitev odpornosti zdravstvenega sistema in finančne vzdržnosti sistemov socialne varnosti;

-          krepitev razvojne vloge države in njenih institucij.

 Ključni izzivi ter prednostni ukrepi Slovenije, ki jih izpostavlja Program Evropske kohezijske politike za obdobje 2021-2027:

1. Pospeševanje rasti produktivnosti

• Povečanje vlaganj države za pametno in trajnostno preobrazbo in zagotovitev infrastrukturnih pogojev.
• Izboljšanje poslovnega in inovacijskega okolja ter spodbujanje podjetniškega sektorja k vlaganjem v digitalno, inovacijsko in zeleno preobrazbo.
• Krepitev znanj in spretnosti prihodnosti. 

1. Prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo

• Ustrezno spodbujanje trajnostne mobilnosti ter razširitev in posodobitev infrastrukture zanjo, tudi z uporabo sodobnih tehnoloških rešitev.
• Uvajanje novih nizkoogljičnih krožnih poslovnih modelov, vključno z učinkovitejšim ravnanjem z odpadki.
• Spodbujanje učinkovite rabe energije in bistveno povečanje zmogljivosti za večjo rabo OVE, predvsem z učinkovitejšim umeščanjem projektov v prostor. 

1. Vključujoč družbeni razvoj in medgeneracijska solidarnost

• Ustrezno ureditev financiranja in povečanja zmogljivosti sistema dolgotrajne oskrbe (zlasti sistema oskrbe na domu) in zdravstva, vključno s spodbujanjem zdravega načina življenja ter celovito pokojninsko reformo za javnofinančno vzdržnost pokojninskega sistema in zagotovitev dostojnih pokojnin.
• Zagotavljanje zadostnega obsega delovne sile tudi z aktivnim vključevanjem priseljencev v socialno in družbeno življenje.
• Krepitev vseživljenjskega učenja in prilagajanja delovnih mest za daljšo delovno aktivnost in večjo vključenost starejših v družbo.
• Krepitev vloge kulture in turizma za zagotavljanje kakovosti življenja prebivalcev 

1. Pravičen prehod
2. Administrativna usposobljenost