Spominska slovesnost v Sajevčah

30. januarja 2022 je potekala tradicionalna spominska slovesnost s počastitvijo padlih borcev Sočanovega bataljona v Sajevčah, ob prisotnosti tov. Jerka Čehovina, predsednika  ZB za vrednote NOB  Postojna ter Katje Vuga predsednice KO ZB Postojna. Zbrane je nagovoril podpredsednik KO ZB za vrednote NOB Hruševje tov. Zoran Trošt in poudaril pomen poguma, domoljubja in tovarištva hrabrih borcev narodnoosvobodilnega boja za sedanje in bodoče rodove. V kulturnem programu so sodelovali  mladi člani ansambla Amaterji iz Rakulika, pesnica Ana Horvat in govornika  Branka Černigoj  ter Dušan Malnaršič. Slednji je orisal protifašistično delovanje na območju okoliških vasi  družine Dolenc, iz katere izhaja ter se zahvalil  za vpis  imen Ivanke ter Jožeta Dolenc  na pričujoč spomenik k žrtvam za svobodo.   

Ana Horvat, KO ZB za vrednote NOB Hruševje



Govor Branke Černigoj

Spoštovane tovarišice in tovariši!

Zaradi velikega porasta okužb smo se tudi letos zbrali v manjšem številu, da obudimo spomin na tragičen dogodek izpred 77 let s kratkim in skopim orisom dogajanja, ki je pretreslo vse preživele borce in domačine.

Borci Sočanovega bataljona so bili na poti na Dolenjsko, da bi okrepili I. brigado Narodno-osvobodilne vojske. Pot je bila izjemno naporna, saj so v glavnem pešačili ponoči, ko so se s Trnovskega gozda preko Vipavske doline in Krasa prebijali v smeri proti Postojni. Bila je zima, mraz, obloženi so bili s težkim tovorom (tiskarski stroj, akumulatorji, sol,..), ki so ga morali prenesti na cilj. In ko so se približevali Razdrtemu, so morali gaziti po vedno višjem snegu. V takšnih razmerah so prehodili 120 kilometrov, zadnji del poti v neprekinjenem 13-urnem maršu, ko so skrajno utrujeni, premočeni in premraženi 30. januarja ob 7. uri zjutraj prispeli do Sajevč. Poveljnik bataljona Ivan Klobučar − Sočan je namestil dve straži (eno pri Bošnarjevi požgani domačiji, drugo v cerkvenem zvoniku), borci pa so se razporedili v 15 hiš (kolikor jih je bilo tedaj v vasi) in se greli, sušili premočeno obleko in čevlje, kjer je bilo mogoče: v kuhinjah, v hlevih, ali v senu na hlevih. Nihče ni slutil, da
se približujejo Nemci, ki so zajeli borca na straži pri Bošnarjevi hiši in obkolili vas. Ko je dobra polovica borcev čakala v vrsti na kosilo pri Lenasovih, se je nenadoma začelo streljanje, ki ni trajalo več kot 10 do 15 minut; borci so bili presenečeni, niso bili pripravljeni na napad, zato so bile posledice hude: 4 mrtvi, 13 hudo ranjenih, 2 zajeta in več kot 10 pogrešanih, skupaj je bil bataljon ob tretjino moštva. Ob napadu je bil smrtno zadet tudi komandant bataljona, ki je bos skočil iz hiše pri Lenasovih.

Ranjencem so takoj pomagali domačini in aktivistke iz bližjih vasi: Rakulik, Studenec in Hruševje. Nekaj lažjih ranjencev so lahko skrili. Za težje so obljubili pomoč v Komandi mesta, ki je bila na Ubeljskem. Žal so jih Nemci naslednji dan, 31. januarja, prehiteli. V dopoldanskih urah so prišli v Sajevče v belih kombinezonih. Ranjene borce so odpeljali v Postojno, Korenikovo hišo pa so zažgali. Dva ranjenca sta umrla, druge pa so v postojnski bolnišnici stražili Nemci. Pa vendar je aktivistkam uspelo prihajati do njih, da so jim pomagale.

Preživeli ranjenci so se s toplo hvaležnostjo spominjali dr. Franca Ambrožiča za posebno skrb in nego, saj je šlo za hude rane, ki so terjale dolgotrajno zdravljenje. Večina ranjencev je od tega tragičnega dne postala invalidna. Nekaj jih je še v mavčnih povojih pričakalo svobodo.

Preostali borci so nadaljevali pot na Dolenjsko in v Belo Krajino, v Črnomelj.

Spoštovani,

pomislimo na čas, ko je Primorska ječala, ko je bila slovenska beseda zaničevana. Dekleta in fantje, žene in možje so padli in izkrvaveli. Družil jih je uporni duh in neizmerna želja po zlomu fašizma. 

Junaki, ki se jih spominjamo danes, so imeli pred očmi drugačno prihodnost. Borili in umirali so za drugačne vrednote kot smo jim priča danes. Danes živimo v državi, na čelu katere sta tviterski predsednik vlade in predsednik republike brez moralne avtoritete. Imamo državo, kjer so dovoljene kršitve ustavnih pravic,  neutemeljene kadrovske spremembe, podrejanje medijev, izvajanje policijskega nasilja kot ga ne pomnimo. Imamo državo z vodilnimi politiki, ki ne spoštujejo narodnoosvobodilne borbe, raje kot na partizanske polagajo vence na domobranske grobove.

Drage tovarišice in tovariši

bodimo ponosni na našo preteklost in ne smemo dovoliti, da se potvarja zgodovino. Ne sramujmo se je, kajti malo narodov je doživelo in preživelo  toliko gorja in slave, kot jo je naš narod. Zato smo tudi obstali!

Tako kot med narodnoosvobodilno borbo je tudi zdaj potreben pogum. Napočil je čas za spremembe. Odločno se uprimo novodobnemu fašizmu in to dokažimo na prihajajočih volitvah.

Govor Dušana Malnaršiča

Lep pozdrav!

Dva kilometra  od tukaj so Čermelice. V vasi Čermelice so bile samo tri domačije. Vas na robu Loze je bila kot nalašč za ilegalno delovanje.V času fašizma je bila pri Dolenčevih tigrovska trojka: Jakob, Jože, Ivanka.Tigrovci so se večkrat sestajali pri njih  ali v okoliških gozdovih. Zato so italijanski fašisti jeseni 1942 požgali Dolenčevo domačijo.

Mati se je s štirimi odraslimi otroki preselila v Žnidaršičevo hišo v Matenji vasi .Prav v tej hiši so domobranci 4. 4. 1944 aretirali Ivanko Dolenc. Izdal jo je L.Č. iz Grobišč, ki je par dni prej prestopil k domobrancem in jim predal seznam aktivistov OF.

Iz poročila Poveljstva policijskega voda domobrancev v Postojni z dne 11. 4. 1944 zvemo - citiram »da so Ivanko Dolenc pridržali zato, ker se je pred dnevi poročila po partizanskem običaju, ženin pa je takoj po poroki odšel v gozd. Dolenc Ivanka se je tekom preiskave pokazala skrajno zakrknjeno in ni hotela na stavljena vprašanja dajati nikakih odgovorov v zvezi s partizani.« – konec citata. Na koncu poročila je zabeleženo, da je – citiram »skrajno nevarna za obstoječi mir in red v kraju stanovanja in, da se jo preda nemškemu koroškemu bataljonu radi odprave na prisilno delo« - konec citata. Ivanka je bila zaprta v Postojni, tržaškem »koroneju« in usmrčena v Rižarni. Stara je bila 31 let.

Jože Dolenc se je vključil v delovanje Tigr-a pred 1930. letom.Zaradi teroristične dejavnosti je bil v veliki nevarnosti pred italijansko policijo. Zato je emigriral v Jugoslavijo. Od 1933 do 1940 leta je živel na 10-ih naslovih v Ljubljani.Večkrat se je vračal v domače kraje na sabotažne akcije.15. januarja 1942 je odšel iz Ljubljane v partizane na Primorsko.18. aprila 1942 jih je na Nanosu, kjer so taborili, napadla italijanska vojska.Jože se je v tem času z Antonom Beletom vračal v tabor iz smeri Bukovja. V tabor sta prišla po končanem streljanju. Vendar sta se srečala z italijanskimi vojaki, ki so pregledovali teren. Jože se ni pustil ujeti in je v krajšem spopadu s silami v obroču padel. Beleta pa so Italijani ujeli živega. Te navedbe o smrti Jožeta izhajajo iz zaslišanj Beleta. Da je bil med mrtvimi na Nanosu tudi Jože, je v svojih pričevanjih potrdil tudi Lojze Vrečar, ker so mu Italijani na zaslišanju pokazali fotografije ubitih partizanov in je Jožeta prepoznal le po ilegalnem imenu Nanos. Fotografijo ubitega Jožeta smo pridobili iz rimskega arhiva. Jože je padel star 36 let. Do navedenih ugotovitev sva z bratrancem Stanislavom prišla po nekajletnih poizvedovanjih na terenu, brskanju po arhivih in pregledu literature. Na to naju je spodbudil gospod Primož Plahuta, ki pripravlja knjigo o Prvi Nanoški bitki.

Za pomoč pri najinem raziskovanju se zahvaljujeva:

• Branki Kranjec-Čotarjevi
• Božu Novaku
• Matjažu Bizjaku
• Davorju Kernelu
• Josipu Orbaniću in
• Matjažu Santorotu.

 Še posebna zahvala gre gospodu Radu Škerjancu, predsedniku ZB Hruševje, ki je na najin predlog, da se na ta spomenik vpišeta tudi najina teta in stric, to sprejel z velikim razumevanjem in tudi poskrbel za izvedbo.

Hvala in srečno.