Krivci za uspehe: najprej oče, potem brat, vselej pa jeklena volja

Bržčas za nobeno mesto na svetu, velikosti Postojne, ni mačji kašelj, da med svojimi občani najde evropskega prvaka in polfinalista olimpijskih iger v tako razširjenem športu, kot je to košarka. Seveda je tudi Postojna ponosna, da ima s takšnimi uspehi ovenčanega svojega meščana. Aleksej Nikolić, član znane postojnske družine, sin nekdanjega košarkarja in gostinca Davida, pa je tudi ambasador jeklenega poligona, ki so ga pred meseci na vadbo na prostem dobili v Postojni. Pravzaprav je Nikolić ambasador poligona, ki je med Postojnčani že nadvse priljubljen, skupaj s kolegom iz reprezentance izpred nekaj let Maticem Rebcem. Naša nekdanja odlična smučarska tekačica Petra Majdič, ki v okviru projekta Skupine SIJ pri pripravi in postavitvi jeklenih poligonov po celotni Sloveniji nastopa v vlogi novinarke, se je pred kratkim mudila v Postojni in z Aleksejem Nikolićem pripravila zanimiv in sproščen intervju.

Pogovor Petre Majdič z Aleksejem Nikolićem

Aleksej, prav med vama z Maticem Rebcem je pred leti takratni selektor Jure Zdovc izbiral, koga bo kot zadnjega odpeljal na svetovno prvenstvo v Španiji leta 2014. Aleksej, odpotoval si v Španijo, je bilo veselje veliko?

 

Absolutno. Takrat sem bil prvič del članske reprezentančne akcije in zagotovo je bila glavna motivacija priložnost, da se dokažem. Prvič, samo dokažem, da spadam med izbrane. Nisem pa ravno resno razmišljal, oziroma sploh nisem razmišljal, da bom izbran med 12 v ekipi. Na koncu sem bil malo presenečen, ampak ko sem videl, da lahko enakopravno sodelujem, sem začel verjeti. Ko si izbran prvič, je zagotovo nekaj posebnega. Nepozaben spomin.

 

Med drugim si tudi aktualen evropski prvak s Slovenijo. Imaš občutek, da vam je košarkarskim reprezentantom po izjemnem uspehu leta 2017 nato vse do letos primanjkovalo volje?

 

Ne, ne, ne, ne. Zagotovo ne. To, da si evropski prvak, pomeni tudi to, da se moraš nositi s tako odgovornostjo, da še vedno iz dneva v dan dokazuješ, predvsem sebi pa tudi drugim, da si si zaslužil ta naziv. Tako stremiš k temu, da si še boljši oziroma kot je naš načrt za naprej, da ostanemo evropski prvak. Zagotovo želja ostaja enaka ali pa še večja.

Kaj zate med igro pomeni jeklena volja?

Med igro bi izpostavil to, da ne odneham. Da vztrajam, tudi če se včasih stvari ne odvijajo po željah, kot si zamislim. Zelo pomembno je, da ostajaš čim bolj zbran, osredotočen, miren in da enostavno delaš samo tisto, kar znaš in verjameš, da se lahko kljub padcem vedno dvigneš in greš naprej. To je zame jeklena volja.

Kako se v času covida-19 počuti Slovenec na začasnem delu v tujini?

Iskreno - bom rekel normalno v navednicah. Moj fokus, moja zbranost je predvsem v smeri treninga, v smeri športa, s katerim se ukvarjam, se pravi, da je vse podrejeno košarki. Stvari, ki se dogajajo okoli, jih spremljam, poskušam dobiti čim več informacij, da tudi jaz vem, kaj se dogaja. Ampak enostavno, te ostale tegobe, ki se na žalost trenutno dogajajo, rešujejo drugi in nekako nanje nimam velikega vpliva. Na koncu mi ostane le, da sem zbran na tisto, kar najrajši delam in to je košarka in tudi tako se potem počutim.

Treviso, v katerem si igral predlani, je bil kar močno prizadet zaradi epidemije covida-19. Kako si sam občutil to »vojno stanje« v Italiji ob začetku epidemije?

Ja, takrat se je v bistvu vse skupaj začelo. Se spominjam, ko smo končali reprezentančno akcijo v Kopru, to je bilo konec oktobra, in sem se vračal v Treviso, kjer smo začenjali s sezono oziroma z nadaljevanjem priprav, se je začela panika, da naj bi se virus razširil po Italiji in da zagotovo nekaj prihaja do nas. Tako da … v tistih začetkih smo bili prepričani, da bomo lahko še vedno igrali, trenirali, kljub virusu in da verjetno ne bo tako hudo, kot so mogoče nekateri rekli, ali pa kot sedaj vidimo, da je, in smo normalno trenirali ter na koncu so pač tekmo za tekmo odpovedovali in celo prekinili prvenstvo. Spominjam se 11. marca, ko sem šel domov, saj sem za dovoljenje vprašal v klubu, da v bistvu nismo smeli več trenirati niti se pripravljati z ekipo in so nam vse zaprli. Tako da sem se vrnil v Slovenijo, v Postojno, in se pravzaprav zadnji trenutek izognil karanteni ter zaprtju države. Tako da zagotovo ne gre za lepe spomine. No, vseeno upam, da je najhuje za nami, čeprav se še dandanes borimo s tem.

Če se vrneva v tvoje začetke, se spomniš, zakaj si se začel ukvarjati s športom?

Čisto konkretno igram košarko bržčas zaradi očeta, ker je bil igralec in trener. Tudi brat igra košarko na visoki ravni. Lahko rečem, da sta ona dva kriva za to. Kot otrok sem bil veliko zunaj, veliko smo se igrali, ne samo košarko, takrat tudi razne igrice, naj so to skrivalnice, nogomet ali karkoli, kjer je bilo nekaj tekmovalnosti. Ta me je v igrah vedno pritegnila in me držala, da sem ves čas aktiven, recimo da trošim energijo zunaj oziroma pri športu, in se nekako sproščam ob tem. In to je tisto, kar me še dandanes drži, da zares uživam v košarki. Ta tekmovalnost, želja za biti boljši oziroma zmagovati.

Raziskovanje samega sebe, iskanje svojih meja in še zabava zraven?

Tako nekako, drži.

Zakaj je fino biti vrhunski športnik?

Lepo je biti športnik predvsem zato, ker navežeš veliko stikov, prijateljstva izven države, pa tudi, da precej potuješ, spoznavaš nove kulture, spoznavaš razne ljudi, kot sem rekel, mislim, da je to največji čar športa, ne glede na to, s katerim se ukvarjaš. Take izkušnje in spomini nam zagotovo - poleg naših največjih uspehov - ostanejo v spominu do konca življenja, tako da bom marsikaj iz kariere cenil za vedno. To je definitivno eden izmed glavnih razlogov, da sem športnik in da uživam v svojem delu. Mladina se je sicer spremenila, morda se ne ukvarja več toliko s športom, tehnologija je šla toliko naprej, da žal ni več toliko aktivnosti. Ampak še vedno mislim, da če se igramo, če tekmujemo, le takrat pridemo do največjih radosti, do zadovoljstva pri samem sebi. In to vedno zbuja najlepše spomine. Jaz res vsakega, ki bi me vprašal za nasvet, usmerim, naj se ukvarja s športom, ker je v njem tudi definitivno največ zabave.

Če se dotakneva še letošnjega čudovitega leta za našo košarko. Bi lahko rekel, da ste znova našli ta reprezentančni duh, ki vas je popeljal do izjemnega uspeha, najprej uvrstitve na olimpijske igre v Tokiu in nato tam vse do polfinala?

Drži. Prav ničesar ne bi spreminjal v zadnjem reprezentančnem obdobju, tako lepo je bilo. Vse, kar smo doživljali na olimpijskih igrah, je nepozabno. Na igrišču smo res dajali svoj maksimum. Če športnik od samega sebe zahteva dovolj in če drugi od njega pričakujejo realne predstave, potem ni nobene slabe vesti.

Kljub vaši izjemni volji in predstavam v Tokiu, smo tudi vam prek televizijskih kamer ob koncu vendarle videli razočaranega. Je to že preteklost?

S tekmovalnega vidika je bilo nam, ki si želimo zmag, seveda težko, ko smo olimpijske igre zaključili z dvema porazoma. Priokus je bil vsekakor grenak, biti tako blizu kolajni že na prvih igrah, je sicer zagotovo nekaj posebnega. Se pa moramo zavedati, da je tudi 4. mesto ogromen uspeh, ki ga ne smemo podcenjevati. Se iz tega rezultata tudi kaj naučiti. Vsaka ekipa ima neko specifično kemijo, ki jo druži. Temelji te reprezentance so bili postavljeni že prej, veliko že v Istanbulu, kjer smo postali evropski prvaki. In ker se odlično poznamo, saj smo igrali skupaj že v mlajših kategorijah, so tudi čustva pogosto nekako vzajemna. Skupaj smo veseli, skupaj razočarani.

Tisti zadnji napad v polfinalu s Francijo bo za vselej nekje v podzavesti mnogih Slovencev, najbrž tudi v vaši glavi?

Tak zaključek na tako pomembni tekmi je bil vsekakor velik udarec za našo psiho, in priznam, da se je bilo težko pobrati. Bili smo razočarani, seveda, a potrebno je bilo hitro preklopiti na zadnjo tekmo za bronasto kolajno. Ni bilo lahko, a vsekakor smo uspeli drug drugega še motivirati. Bi rekel, da na koncu nikakor ni zmanjkalo jeklene volje, žal je zmanjkalo bencina.

Aleksej, hvala za pogovor, v Burgosu ti želim veliko uspešnih iger v najmočnejšem ligaškem tekmovanju v Evropi, in pa seveda že mnogo uspehov v dresu Slovenije.

Petra Majdič

-------------------

Jekleni poligon za vadbo na prostem po Sloveniji: https://sijpoligoni.olympic.si/

Jekleni poligoni za vadbo na prostem so skupni projekt Olimpijskega komiteja Slovenije – Zveze športnih zvez (OKS-ZŠZ) in Skupine SIJ – Slovenske industrija jekla. S postavljanjem poligonov v krajih po Sloveniji želijo spodbujati gibanje na svežem zraku in prispevati k dostopnosti kakovostne športne infrastrukture za vsakogar. Doslej so postavili že 14 poligonov, vsak poligon pa ima svojega ambasadorja, vrhunskega športnika, ki je zaznamoval kraj, v katerem stoji poligon. Ambasadorka projekta Jeklena volja Petra Majdič prebuja notranjo moč v vseh nas z besedami: »Preizkusi in prebudi svojo voljo z vadbo na jeklenem športnem poligonu. Naj te vodi zavedanje, da ti nihče v življenju ne more zagotoviti, da boš postal najboljši. Lahko pa se zaneseš na svojo voljo, ki je edino zagotovilo, da se dan za dnem trudiš postati boljši in dosežeš svoj cilj.«

Aleksej Nikolić je ambasador jeklenega poligona za vadbo na prostem v Postojni skupaj s košarkarskim kolegom Maticem Rebcem. Več o poligonu: https://sijpoligoni.olympic.si/sij-poligoni-v-Sloveniji/postojna