Žalna spominska seja ob smrti Častnega meščana Postojne Rafaela Barage

Ob smrti Rafaela Barage, dobitnika naziva »Častni meščan Postojne«, je bila v ponedeljek 23. avgusta 2021 žalna slovesnosti, na kateri so se svojci, občani, predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB in ostali visoki gostje poklonili spominu na dragega pokojnika, ter skozi besedo izrazili čast in toplo zahvalo ter osvetlili njegovo bogato življenjsko pot.

Prav letos je Rafael vstopil v svoje spoštljivo devetdeseto leto, a žal brez praznovanja, ki bi ga slavil na svoj rojstni dan, čez nekaj mesecev, 23. oktobra.

Rafael Baraga je bil nedvomno izjemna osebnost, velik človek, ki je že v svoji rani mladosti izkazal neverjeten pogum za svobodo domovine, se kasneje izšolal in se s strokovnim in prizadevnim delom prekalil v velikega gospodarstvenika, in še veliko več.

Rafael Baraga se je rodil v Loški dolini. Bil je fantič z veselim otroštvom, ki mu ga je prekinila vojna. Imel je komaj deset let, ko je moral že odrasti in se srečati z grozotami, ki jih je okupator izvajal v njegovih krajih. Še ne enajstletnega dečka ga je oče skupaj s preostalimi brati in mamo odpeljal v partizane. 

Pred dobrim letom je začel s pisanjem svojih spominov. V uvodniku je napisal, da piše spomine za svoje najdražje in vse, ki bodo njegove spomine radi brali. Dodal pa je, da si želi, da takšnih dogodkov, ki jih je doživljal sam, ne bi več doživeli. Žal jih ni dokončal. Skupaj z njim pa tudi Združenje borcev za vrednote NOB ni končalo projekta, snemanje za oddajo Spomini na RTV Slovenija.

Druga svetovna vojna je bila velika prelomnica v njegovem življenju, saj mu je prekinila otroštvo in ga prisila, da je naglo odrasel. V povojnem obdobju se je kot dijak vključil v mladinske delovne brigade in sodeloval pri obnovi porušene domovine. Želja po znanju ga je gnala naprej; kot uspešen študent Fakultete za strojništvo v Ljubljani, kjer je diplomiral iz termodinamike, je v okviru mednarodne izmenjave študentov prakso opravil v Nemčiji. Po vrnitvi v domovino se je kot vodja razvoja zaposlil v podjetju Javor. Že takrat se je veliko posvečal vprašanjem in problemom ekološke narave, a svojih zamisli še ni mogel izpeljati.

Njegova prizadevanja in zagnanost niso ostala neopažena in zato je na zahtevo Občine Postojna in banke sprejel nov delovni izziv v podjetju Liv, ki je bilo zaradi visokih dolgov v težavnem položaju. Izvedel naj bi likvidacijo podjetja, z vztrajnostjo in učinkovitim delom pa jo je uspel preprečiti in še več. Skupaj s sodelavci so uvedli nove uspešne programe, ki dajejo Livu vsebino tudi danes, z njimi je podjetje raslo in postajalo pomemben steber gospodarstva v naših krajih, svojo dejavnost pa je širilo tudi v druge slovenske kraje. Kot sekretar za industrijo je v osemdesetih letih odšel v Beograd. Še pred iztekom mandata je to pomembno in visoko funkcijo zamenjalo novo delovno mesto v podjetju Tomos Koper. Podjetje naj bi rešil iz hudih zagat. Napornega dela se je ob bogatih izkušnjah, s sposobnostjo in strokovnostjo lotil zagrizeno in odločno. Kmalu so prišli rezultati, nadaljnje delo pa mu je preprečila težka bolezen, s tem pa tudi konec poklicne poti.

Njegovo življenje in delo potrjujeta, da uspeh nikoli ne pride čez noč, da je vedno rezultat trdega in predanega dela, a tudi poguma in vizije.

V poslovilnih nagovorih so na žalni seji sodelovali župan Občine Postojna Igor Marentič, predsednika  Združenja borcev za vrednote NOB Postojna  Jerko Čehovin, Rafaelov dolgoletni prijatelj in sodelavec Livijo Knafelc, ter predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman.

Slovesnost je povezovala Polona Škodič, ki je tudi pripravila Rafaelov življenjepis. Glasbeni del je prispevala pianistka Snježana Pleše Žagar.

Iz zapisov Rafaela Barage smo na žalni seji slišali tudi dva odlomka:

………Vse do konca vojne smo imeli kakšno nalogo in s tem pomagali aktivistom in uniformiranim partizanom.  Ti bi bili ob takšnih obveščevalnih nalogah in prenašanju sporočil, pisem na kurirsko javko v Babno polje veliko bolj sumljivi. Naloge pa tudi težje izvedljive. Na tako imenovani »osma traš nici«, izvidnici, ko so iz nadleškega polja spremenjenega v letališče, bi ne mogel biti drugi kot zvedav otrok, ki bo vsakemu, ki bi ga na tem kraju srečal, povedal kako ga zanima če bodo res tu pristali avioni in da to govorijo ljudje po vasi. To bi bilo za vsakega spraševalca popolnoma otroška zvedavost in za njih brez nevarnosti. Vendar pa to ni res za tistega, ki je to nalogo opravljal, lahko bi nalogo, ki jo je dobil tudi zavrnil, a to tudi otroku tedaj ni padlo na pamet, pa če je je imel ob tem še kakšno tremo, bolje rečeno strah.  Ob priliki prvih pristankov angleških letal, ki so odpeljali težko ranjene iz partizanskih bolnic Franje in Pavle v spremstvu nosačev in zaščite tega pohoda.  Tu je sodelovala ena cela divizija iz IX. korpusa. A na odprtem prostoru, dostopnemu ponoči, po skritih poteh je bilo presenečenje možno. In tako me je na tisti dan, ko so zvečer pristala in odletela letala z ranjenci proti Bariju, poklicala sekretarka SKOJ-a v Starem trgu, Pekova Teja (Martinek). Dala mi je nalogo, da na nadleškem hribu opazujem dogajanje, ko bodo letala odpeljala ranjene partizane. Čakal sem na ta večer. Naročeno mi je bilo, da o tem ne smem z nikomer spregovoriti niti besede. Tudi če bom opazil kakšno zadevo, ki bi lahko ogrozila ta veliki in humani podvig z reševanjem ranjencev. Takoj bi moral, ne da bi vzbujal kakšno pozornost v okolici to javiti njej in nikomur drugemu. Kako naj povem mami, da me zvečer ne bo doma? Reci ji, da greš nekam ven pogledat če boš videl letala. Bratu Jožetu se je to morda čudno zdelo, ko ni šel z menoj. V Babno polje sva vedno ne glede na čas hodila skupaj. Morda mu je bilo kar prav, da ne gre od doma. Ko bi on vedel kako rad bi imel njegovo družbo. Že ko mi je Teja dajala nalogo sem ji predlagal, da bi šel on z menoj. A je odklonila. Rekla je, da moram biti čisto sam. O tej nalogi pa ne sme nihče ničesar vedeti. Kako s strahom sem odšel na to pot in zadolžitev ne morem povedati. Sreča je bila, da je šlo vse tako kot mora iti. Ves čas do odhoda letal sem bil na hribu sam in presenečen, da so pravi ljudje našli pravo človeško pomoč in rešitev. Prepričan sem, da je bila med borci NOV človeška pomoč sočloveku – tovarišu tudi velika moč, zanos, ki je omogočal prenašati tako težke, nečloveške napore.

……….Koliko lažje bi bilo prenesti okupacijo, če ne bi bilo domačih najgrših dejanj okupatorjevih sodelavcev. A vrnimo se na 1.september 1942, na čas, ko je mama po vrnitvi iz cerkve in odhodu italijanskih vojakov, ki so pustili doma nas, sosedove trpine Turkove in ženo Andreja Janežiča, Vero, stanujočo na Šrangi pri gradu Snežnik. Mama je vedela, da se ata ne bi predal in dezertiral od partizanov, zato je pohitela na razgovor za našo rešitev, k vasi poznanemu sodelavcu okupatorja Andreju Avscu. (Andrejevemu). Šla je k človeku za katerega je mislila, da ata pozna kot pravega človeka, ki ni nikomur storil nič slabega. Andrejeva in atova rojstna hiša Belčeva, sta tako rekoč na istem dvorišču.«  Skupaj sta odraščala. Andrejevi so imeli radio, kar je imel malokdo v vasi in tako so lahko spremljali dogodke po svetu.  Mama se je glede njene ocene, da je to pravi človek, ki ji bo pomagal zelo zmotila. Povedala mu je svojo težavo in tudi, da nas bodo naslednji dan odpeljali  v taborišče. Takrat so vozili ljudi na Rab. Ob njeni prošnji, da naj ji pomaga v okviru njegovih zmožnosti, je dobila odgovor, ki ga ne bi pričakovala niti od tujca, sovražnika. Še on bi bil ob tej zadevi uvidevnejši in manj grob. Atov prvi sosed, s katerim sta skupaj odraščala ji je med drugim rekel: » …če tebe ustrelijo (ne odpeljejo v taborišče), bodo za otroke že poskrbeli, saj imajo neka taborišča pripravljena za takšne primere .« Še smrti naših najbližjih, ujca Jožeta, maminega brata in atovih dveh sorodnikov Gočevih, nismo mogli odmisliti in že je prišla nova bolečina, nova strahota. Mama nas je zbrala, povedala nam je o razgovoru. Z bratom Jožetom sva po njenem predlogu, da greva nekam v gozd okrog požgane in prazne vasi Babna polica, morda tudi na vrh Kozarske Senožeti in s tega vrha poskušava klicati ata, to tudi naredila. Od tu naju bo daleč slišati, morda bi naju zagledal. Vendar pa do tam nisva prišla. Ko sva se z bratom bližala vasi Vrh proti Senožetom se je pojavilo nad Babno polico italijansko letalo, štorklja smo mu rekli. Če je na pogoriščih videl kaj sumljivega je po polju metal bombe. Kmalu pa se je pojavil tudi nad nami in ljudje, ki so na poljih pobirali pridelek so začeli vpiti na naju in naju prepričevati naj se vrneva, kaj ne vidiva kako streljajo iz letala. Tokrat pilot ni streljal na nas, bil je dovolj nizko, da je videl, da ljudje delajo svoje delo, midva z bratom pa sva bila pa otroka. Sam sem bil v enajstem letu, brat pa je dopolnil  devet let. Glede na vpitje in prigovarjanje bližnjih ljudi, da naj greva domov, sva to tudi storila. Ob vrnitvi mami nisva dosti govorila. Povedala sva ji le, da sva ata klicala na ves glas, a ga nisva priklicala. Tako smo vdani v usodo čakali naslednji dan. Med seboj nismo več govorili. Mama je dolgo mučila sebe, pri tem pa tudi sam nisem bil izjema, saj sem bil na staro mamo tako navezan kot na mojo mamo. Želel sem ji sporočiti o hudem dogodku, a sem se obenem bal, do bo čisto izgubila um. Takšno sem že videl, ko sva se srečala pri Bržičku, ko so umorili ujca Jožeta. Tisto noč v pričakovanju našega izgona v taborišče, nismo zatisnili očesa. Po polnoči pa se je na vratih pojavil ata. In od začudenja so se naše oči še bolj odprle. Na hitro smo se morali odpraviti in z njim ter s partizanskim Loškim odredom oditi v gozdove.

Po zapisih Polone Škodič pripravil Miran Žitko

Foto: Atelje Postojna