Dan zmage, dan Evrope

 9. maj je svetovni praznik Dneva zmage nad nacizmom in fašizmom, ki ga letos ga praznujemo brez proslav, a v naših srcih nič manj ponosno.

Na današnji dan leta 1945 je začel veljati sporazum o brezpogojni kapitulaciji Nemcev, ki so jo podpisali dva dni prej v Reimsu. S tem se je v Evropi uradno končala 2. svetovna vojna, najbolj krvava vojna v svetovni zgodovini, ki je zajela 72 držav in v kateri sta nacizem in fašizem v šestih letih povzročila nepredstavljivo trpljenje milijonov po svetu, holokavst ter preko 60 milijonov smrtnih žrtev. To se je zgodilo prvič v zgodovini, da je bilo več žrtev med civilisti kot med vojaki.  Spominjamo se junaških jugoslovanskih, italijanskih, ukrajinskih, albanskih in nešteto drugih partizanov in partizank, nemških ilegalcev in ilegalk, pa tudi vseh naprednih ljudi, ki so se borili v zavezniških armadah.

Prav tako je 9. maja 1945 nemški general Alexander Löhr podpisal brezpogojno kapitulacijo nemških oboroženih sil za jugovzhodno Evropo tudi na ozemlju naše male podalpske državice, in sicer v Topolšici, kjer v spomin na ta dogodek stoji spominska soba imenovana Kapitulacija 1945. Topolšica, to je kraj, v katerem se je rodilo novo obdobje – obdobje miru! Prišla je svoboda. Konec je bilo morije, ki je na slovenskih tleh trajala že vse od aprila 1941, ko so si naše ozemlje razdelile tri okupatorske države in se namenile uničiti slovenski narod ter njegovo narodno identiteto.

Fašizem in nacizem sta zakrivila številne žrtve tudi na tleh naše domovine tudi s pomočjo domačih domobransko belogardističnih in podobno izrojenih izdajalskih kolaborantov, katerim je bila bolj sveta prisega in ritolizenje fašizmu in nacizmu, kot pa ponosno branjenje domače grude in sodržavljanov pred zločini le-teh.

Na današnji dan pred 75-imi leti je bila, z vkorakanjem enot 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske, tudi uradno - po 4-letni okupaciji - osvobojena tudi naša sedanja prestolnica Ljubljana in na ljubljanskem gradu je ponosno zaplapolala velika slovenska zastava. Z rdečo zvezdo v sredi!

Še posebej pa smo lahko našim partizanom - borcem NOB za večne čase zahvalni na Primorskem, kjer je bil boj proti fašizmu še najbolj dolgotrajen in z veliko žrtvami.

Danes se zdi, kot da je svobodna in samostojna Slovenija, ki živi v miru, povsem samoumevna. Zgodovinski viri pa kažejo, da je bila dosedanja prehojena pot Slovencev vse prej kot lahka. Spomnimo se poitalijančevanja, požiga Narodnega doma v Trstu, Hitlerjevih besed ob okupaciji v Mariboru, ko je dejal, da je potrebno to deželo zopet narediti nemško. S tem je bila napovedana smrtna obsodba slovenskemu narodu. Če ne bi bilo rdeče zvezde med NOB, mi danes ne bi več obstajali kot narod, kaj šele da bi govorili slovensko. Zato je zvezda najprej simbol ponosa, nato hrabrosti, upora in osvoboditve našega naroda izpod krempljev okupatorjev.

Partizanski boj, zaključen z zmago nad nacizmom in fašizmom, je naša zgodovina. Zmagovita! V bistvu prvo in edino zmagovito osvobodilno dejanje naše zgodovine vseh časov. In ta boj in trud naših prednikov, partizanov-borcev NOB je tisti, katerega ponosno praznujemo vsako leto na današnji dan, tako danes, kot ga moramo tudi v prihodnje. Teh dogodkov se moramo spominjati in jih prenašati iz roda v rod! S hvaležnostjo do partizanskih bork in borcev, ki so se v oboroženem boju uprli okupatorju. In s hvaležnostjo do civilnega prebivalstva, ki je v tej borbi pomagalo.

                                                                                   KO ZB za vrednote NOB Hruševje

NIKO ŠTURM- TARZAN

Ta duh, ki ne umre, močan,

med slovenskimi duhovi valovi,

od Nanosa do Snežnika,v dan krasan,

čez Lozo, Senožeče do Divače v dalj žari.

A glej, kako so fašisti se ga bali,

ko za partizanom Tarzanom so se pognali,

na svetem mestu pri rakuliški cerkvi,

so krut zločin mu prizadáli.

Rane iz sovražnih krogel prehude so bile:

» Živega me ne smejo ujeti,« si Tarzan govori,

čez Lozo še enkrat oči svoje upre,

in smrtno kroglo v srce požene si.

Za narod svoj pa do takrat je vdan,

s Triglavom in Svarunom,

s Travnikom in Perunom,

širil tu OF, čez gozdove pivške, ves predan.

A heroji v srcu naroda  ostanejo,

nihče  jih tam izbrisati ne more,

ko Rakulik  na pomlad ozeleni,

iz Loze Tarzanov se duh v pticah oglasi.

Naše korenine so s predniki nam prepletene,

s pogumom njih v srcih nam vznesene,

njih moč botruje nam iz krvavečih ran,

za bodočnost našo bila njih žrtev ni zaman.

           (Ana Horvat)