Ob 75-letnici sajevške tragedije
Govor Branke Černigoj
Zbrani pred spomenikom v Sajevčah se danes spominjamo borcev Sočanovega bataljona in njihove tragične bitke konec januarja 1945. V času, ko se je že svetlikala zarja svobode, so se v dolg seznam padlih borcev vpisala tudi nova – njihova - imena.
Borci so bili na dolgem pohodu. Z Banjške planote naj bi se prebili do Bele krajine. Bila je zima, mraz, obloženi s težkim tovorom in prehojenih 120 km poti so se približevali Razdrtemu. Gaziti so morali po vedno višjem snegu. Premočeni in premraženi borci so 30. januarja ob 7. uri zjutraj prispeli do Sajevč. Izmučeni po neprekinjenem 13-urnem maršu so popadali k počitku in ko so čakali na topel obrok, jih je napadla enota nemških vojakov, po zgodovinskih virih od 22 do 26 mož. Postavljene straže prihoda Nemcev niso opazile in presenečeni borci na napad niso bili pripravljeni. Posledice so bile zato hude: 4 mrtvi, 13 hudo ranjenih (trije od teh so kasneje umrli), 2 zajeta in več kot 10 pogrešanih. Skupaj je bil bataljon ob tretjino moštva. Ob napadu je bil smrtno zadet tudi komandant bataljona Ivan Klobučar-Sočan. Za ranjence so poskrbeli domačini in dr. Franc Ambrožič v postojnski bolnišnici, prav tako so domačini organizirali in se množično udeležili pogreba padlih.
Zakaj so Nemci neopaženo obkolili vas verjetno nikoli ne bo dognano. So bile premalo zabrisane sledi v visokem snegu ali izdaja? Ni na nas živih, da sodimo. Mi lahko to tragiko le obžalujemo, smo spoštljivi do spominov in junakov in da cenimo svobodo, v katero so vtkana tudi njihova življenja. Ta spomin nam ponuja priložnost, da se s hvaležnostjo spominjamo na domoljubnost vseh borcev in aktivistov OF, ki so se odločili za boj proti okupatorju. Niso se potuhnili in v varnem zavetju čakali na izid boja. Niso klicali drugih, da nas osvobodijo. Storili so zgolj tisto, za kar so bili prepričani, da so dolžni storiti. Mnogi so pri tem padli, mnogo je bilo mladih, šele živeti so začeli. Na ceno svobode nas opominjajo njihovi grobovi.
75 let po osvoboditvi izpod nacističnega in fašističnega jarma poslušamo laži tistih, ki jih takrat še ni bilo ali pa so iskali toplo zavetje pri okupatorskih oblastnikih. Odkar imamo samostojno Slovenijo pa divja na Slovenskem pravi protipartizanski vihar. Prevladujejo različna prizadevanja za razvrednotenje partizanskega boja. Iz njega hočejo narediti zločinsko delovanje. Poveličuje se tiste, ki so pomagali iztrebljati slovenstvo, tudi kot zapriseženi pripadniki okupacijske vojske. Naj omenim samo zadnjo sramoto za Slovenijo in za njeno sodstvo, ko so pred kratkim razveljavili obsodbo domobranskega generala Leona Rupnika.
Mi smo otroci generacij, ki so hotele biti in ostati Slovenci, s svojim jezikom in kulturo. Skrbno negujmo spomin na sajevške žrtve in na našo NOB. Slovenski narod je preživel kot narod prav po zaslugi zmagovitega partizanskega boja in mnogih žrtev. In tega nikdar ne pozabimo!
KO ZB Hruševje