Zadnji večer v znamenju Jacarasa in Mateusza Ławniczaka

Program 8. tedna kitare v Postojni je vsako leto zasnovan tako, da postojnsko občinstvo lahko doživi raznolikost klasične kitare. Po nekaj vrhunskih kitarskih solistih in komorni zasedbi v triu smo sedaj slišali, kako zazveni ansambel raznovrstnih kitar s petjem in plesom. Še prej pa je v prvem delu koncerta stopil na oder pevec z renesančno 19-strunsko lutnjo. Mateusz Ławniczak je diplomiral iz kitare v razredu Piotra Zaleskega, lutnjo pri prof. Antonu Biruli in se ob študiju filologije veliko posvečal raziskovanju angleške renesančne glasbe v obdobju kraljice Elizabete I.

Za postojnsko občinstvo je ob spremljavi lutnje odpel več pesmi s staroangleškim besedilom, večinoma skladatelja, lutnjaša in pevca Johna Dowlanda. Način petja, ki postavlja v ospredje individualnost glasu in izgovorjavo besedila je bilo nekaj, kar še nismo slišali v tej dvorani. Napeta ušesa, presenečenost, nenavadnost, a vendar so ljudje razumeli, navdušeno zaploskali in se sprostili zlasti zato, ker je Mateusz vsako skladbo napovedal, opremil s komentarjem in razložil, kako so pred pol tisočletja bila ljudska čustva nič manj intenzivna kakor danes.

Po zelo kratkem odmoru nam je celoten ansambel Jacaras (kar sicer pomeni španski ples ali tudi skupino fantov, ki ponočujejo, pojejo in veseljačijo na ulici) uprizoril pravi performans. Skladbe Španije in Južne Amerike iz 17. in 18. stoletja so med nami zaživele v prenovljeni podobi. Slišali smo veliko dialoga dveh kitar in tretje kitare tipa »timpel Canario« ob ritmični spremljavi tolkalista, njegovih efektov in bas kitare. Ubranemu petju je ves čas sledila pridružena članica, mehiška vokalistka Julieta González – Springer. Poleg opernega petja je specializirala tudi iz srednjeveškega petja in je tokrat izzivalno dogovarjala prevzetnim možem na odru. Mojstrsko je ritmizirala tudi s kastanjetami in udarjenjem s čevlji po lesenem odru v stilu ciganskega plesa flamenka. Prikazana živost je bila samo še pika na i celotedenskemu koncertnemu dogajanju.

Vzhičenosti na odru in pred njim ni bilo videti konca.

Tekst: Anton Črnugelj