Zaigral je tudi Andrea de Vitis

Andrea de Vitis, 34-letni kitarist iz Rima, sam zase v šali pove, da je »zmagovalec drugih mest«. Na dveh največjih mednarodnih tekmovanjih v Alessandriji (Italija) in GFA v Združenih državah Amerike je bil dve leti zapored drugi ! Ker pa si Slovenci zaslužimo na kulturni festivalih s prostim vstopom gostiti samo zmagovalce, naj razkrijemo, da je vsaj dvajsetkrat zmagal na ne veliko manj konkurenčnih tekmovanjih.

Andrea je poznavalec, navdušenec, strokovnjak in izvrsten izvajalec glasbe 19. in 20 stoletja. V tonalno osvobojenih delih Maria Castelnuova Tedesca in Aleksandra Tansmana se zrcalijo domala vse kompozicijske tehnike prejšnjih stoletij, kar pa je za skladatelje samo še večji izziv. V povsem prenovljenem modernem glasbenem okolju »lahko in celo mora« novodoben skladatelj prikazati obvladovanje tehnik davno preminulih mojstrov, njihovih šol, usmeritev in vplivov, pod katerimi so ustvarjali. Nič lažje delo nima interpret takšnih umetnin, saj mu prepoznavanje vseh teh tehnik ne pomaga prav veliko, če mu inštrumentalnika tehnika, bolje rečeno kontrola ne omogoča jasne izvedbe vseh skladateljevih zamisli. In nenazadnje gre za poslušalca. Tudi laik »lahko in celo mora« pripraviti telo in dušo na dogodek, ki mu pomiri duha.

Andrea de Vitis je vsekakor pravi naslov za ta namen, njegova slava seže zelo daleč, zato je tudi naša farna cerkev bila tokrat polna občinstva. Odrešujoče za organizatorja, ko opazi, da se je krog avtor-izvajalec-poslušalec le sklenil. Tako močnega aplavdiranja že dolgo nismo slišali in de Vitis nas je nagradil še s tremi dodatki, poslušalsko manj zahtevnimi skladbami: Una Limosna por el Amor de Dios (Miloščina za božjo naklonjenost) Agustina Barriosa Mangoréja, etudo Fernanda Sora iz opusa 35 in posvetilo Malvini Johanna Kasparja Mertza.

Anton Črnugelj
Foto: Daisy Rickman