Melita Jurca - Moja pot po Camino de Santiago

Za Camino v severnem delu Španije sem slišala že deset let nazaj, ko ga je prehodil moj dober prijatelj, vendar nikoli nisem imela časa, da bi se odpravila. Gre za romarsko pot sv. Jakoba (Jezusovega apostola), ki se začne v francoskih Pirenejih in zaključi v Santiagu de Compostela v Španiji in je dolga približno 800 km. Večina romarjev jo prehodi peš, nekaj s kolesi in nekaj s konji ali osli. Pred kratkim pa sem si ogledala film The way (Pot), ki me je tako zelo navdušil, da sem se tisti trenutek odločila, da grem, pa naj stane kar hoče.

Kasneje sem v nekaterih potopisih prebrala, da se ljudje na ta podvig pripravljajo vsaj pol leta ali več, sama pa sem odšla čez slab mesec. Z nahrbtnikom (10 kg) sem šla dvakrat na Lovrenc in si rekla, da če to preživim, bom preživela tudi Camino. Vmes sem šla na predstavitev poti ge. Andreje Razpet na Ljudsko univerzo v Postojni, kjer sem dobila številne dragocene napotke. Andreja je tudi pripravila natančen spisek stvari, ki jih moraš nujno vzeti in katerih stvari se je bolje izogniti, saj se vsak gram na hrbtu pozna. Kasneje sem slišala, da je Camino prehodilo že kar nekaj ljudi iz postojnske občine.

Odpravljala sem se sama, zato me je bilo malo strah in spraševala sem se, kje bom spala, s kom bom jedla in ali bom osamljena, zato sem obupno hotela najti še koga, ki bi šel z mano. Seveda nihče ni imel časa.

In prišel je dan odhoda. Zvečer sem prispela v slavni Saint Jean Pied de Port, kjer sem najprej poiskala Pilgrimage office (pisarno za romarje), se prijavila in dobila jakobovo školjko za na nahrbtnik, kredencial, v katerega smo vsak dan dobivali štampiljke in spisek prenočišč (albergov).

Večina nas je prišla samih, vendar smo se že prvi dan povezali, tako da sva pot začeli hoditi skupaj z luštno gospo iz Iowe (ZDA). Prvi dan čez Pireneje je najtežji, so rekli, vendar smo vzpone in spuste v skupini Italijana, Angleža in nekaj Nemcev prehodili prav pogumno. Že prvi dan sem v atmosferi začutila neverjetno prijaznost vseh romarjev. Povedali so mi, da je prvih pet dni hoje najtežjih, saj te začne čisto vse boleti in da ne smeš popustiti.

In tako sem hodila dan za dnem vsega skupaj 31 dni, kakšen dan samo 11 km, kakšen dan 34 km. Nekateri rabijo več dni, nekateri manj.

Vmes se je toliko dogajalo, da bi morala napisati knjigo. Vsak dan sem srečevala nove ljudi iz dobesedno vsega sveta. Z nekaterimi smo se tako zelo povezali, da smo vzpostavili stike na Facebooku in WhatsAppu. Med hojo smo si pripovedovali življenjske zgodbe iz preteklosti, prepevali tradicionalne narodne pesmi, tiste ki jih pozna ves svet in seveda vsak svojo himno.

Dan je izgledal tako, da smo zjutraj vstali kmalu po petih in začeli hoditi okrog šestih do prvega bara, kjer smo popili Cafe con leche (kavo z mlekom) in pojedli rogljiček. Po naslednjih 10 km smo popili še sveže stisnjen pomarančni sok, ki nam je dal potrebnih vitaminov in moči in pojedli kakšno sladico. Dobra stran Camina je, da lahko ješ sladkarije v neomejenih količinah, ker vse sproti pokuriš. Ko smo prispeli do alberga, smo se najprej prijavili s potnim listom in nato skočili pod tuš, takoj zatem je bilo na roke treba oprati oblačila, predvsem nogavice. Kasneje popoldne, zvečer smo šli na večerjo na Pilgrimage menu (večerjo za romarje), ki stane približno 10 EUR. Albergo stane od 5 do 10 EUR, za nekatere cerkvene pa lahko daruješ, kolikor želiš. Ležišča so preprosta, v glavnem pogradi. Velja tiho pravilo, da starejši spijo spodaj, mlajši zgoraj. Poleg cerkvenih in državnih albergov, lahko prespiš še v privatnih, ki so seveda dražji.

Slišala sem veliko težkih in žalostnih zgodb, zato smo se kmalu v začetku odločili, da bomo molili vsak dan ob desetih dopoldne za različne potrebe. Vsak v svoji veroizpovedi, srečala sem namreč šintoiste iz Japonske, budistko iz Tajvana, žida iz New Yorka, pravoslavce iz Romunije, luterance iz Švedske in druge. Budistka mi je povedala, da je prebrala čisto celo sveto pismo, ki ga jaz kot kristjanka nisem. Ni se mogla načuditi. Japonci so me prosili, naj jih peljem k sveti maši, ker je niso doživeli še nikoli. Popolnoma sem bila fascinirana nad njihovim neverjetno spoštljivim obnašanjem v cerkvi.

Nekega večera, ko sem hotela pisati dnevnik, sem ugotovila, da sem izgubila pisalo. In sem vprašala, če mi ga lahko kdo posodi. Takoj je prihitela Japonka in mi ga izročila z obema rokama in z rahlim priklonom. Povedala sem ji, da bi ga pri nas enostavno vrgli. Z Azijci sem na splošno imela zelo lepe izkušnje. Zelo spoštljivi in mirni ljudje.

Kljub žuljem na podplatih in bolečinam smo se smejali in uživali lepote narave, vasi in mest. Niti enkrat ni nihče od nas pomislil, kaj nam je tega treba, ampak smo z navdušenjem zrli v nov dan.

Nekega dne se je Italijanki pokvaril fotoaparat, vendar ga je Japonec popravil v pet minutah. Italijani so na splošno skrbeli za veselo vzdušje, Nemka je skrbela za organizacijo, Američan je igral na majhno kitarico ukulele, Avstralka nas je učila življenjskih modrosti. Vsi smo skrbeli za vse. Tako bi moralo biti vsak dan vsepovsod na svetu, sem pomislila. Zares prav čudovito vzdušje. Obljubili smo si, da se bomo obiskali. Špansko vino tinto se tam pije vsak večer in je tako zelo dobro, da smo se ga v mestu Burgos napili in potem plesali po ulicah. Vsi so rekli, da so se počutili, kot bi bili spet v študentskih letih.

Približno 230 km pred Santiagom, se nahaja Cruz de ferro (železni križ), ki leži na najvišji točki celotnega Camina (1499 m). Romar tam odloži kamen, ki ga je v nahrbtniku prinesel od doma in se s tem dejanjem poslovi od strahov, težke preteklosti, opusti zamere, sovraštvo in druga bremena.

Srečala sem okrog 15 Slovencev in od drugih slišala, da jih je še več. Ostali narodi so se čudili nad visokim odstotkom Slovencev, saj vedo da smo majhen narod.

Med hojo nam je nemška znanstvenica povedala, da samo 10 % romarjev prehodi vso pot (800 km) in 90 % zadnjih 100 km, ki jih je potrebno prehoditi, da v Santiagu dobiš certifikat, tako da se v mestu Sarria priključijo ogromne množice ljudi. Zlahka se opazi razlika med tistimi, ki so prehodili že 700 km in med novimi romarji, ki lepo sveže dišijo, so spočiti in razposajeni. Žal se v tem delu tudi začne bitka za alberge, zato je pametno rezervirati prenočišče v naprej.

Ko prideš v Santiago, je vzdušje fantastično. Po ulicah igrajo na dude, trg pred katedralo sv. Jakoba je poln razposajenih popotnikov iz vsega sveta, ki vriskajo, skačejo, pojejo. Katedralo trenutno prenavljajo, ker bo leta 2021 Jakobovo leto in s tem veliko slavje, zato so sveto mašo za romarje, ki je vsak dan ob 12.00, prestavili v bližnjo cerkev sv. Frančiška. Kljub temu smo si lahko ogledali posamezne dele notranjosti in videli slavno kadilnico, se povzpeli za oltarjem do kipa sv. Jakoba, ga objeli in se spustili še do kripte z relikvijami sv. Jakoba.

Camino se zaključi tako, da greš spet v Pilgrimage office (pisarno za romarje), kjer je potrebno počakati vsaj eno uro v vrsti. Tam ti na podlagi kredenciala (tabele s štampiljkami), izdajo certifikat in te poimenujejo z latinskim imenom.

Naslednji dan sem imela rezerviran let, zato žal nisem mogla nadaljevati še približno 100 km do Finisterre (do konca sveta), ki leži na skrajnem severozahodu Španije, mnogi moji prijatelji pa so uspeli.

Na koncu, lahko rečem, da so bili vsi strahovi, ki sem jih imela pred odhodom, popolnoma odveč, ker je vse na Caminu potekalo odlično. Naučila sem se, da mirno lahko zaupam v Gospoda. Pa tudi to se naučiš tam, da zato, da bi bil srečen, v resnici potrebuješ zelo malo. Poleg vsega se prenehaš pritoževati in postaneš tudi zelo hvaležen.