Nahajate se:
Puhova nagrada za življenjsko delo dr. Francu Vodopivcu
Puhova nagrada za življenjsko delo dr. Francu Vodopivcu
29. 11. 2018
Sidonija Z. (DRUŽBENE DEJAVNOSTI)
684
Konec novembra je za slovensko znanost že vrsto let praznično obarvan, saj obletnico rojstva barona Žige Zoisa obeležujemo s podelitvijo najvišjih državnih nagrad in priznanj za izjemne dosežke na področju znanosti in raziskav. Puhovo nagrado za življenjsko delo je letos prejel dr. Franc Vodopivec, ki ima svoje korenine v Rakitniku.
Odbor RS za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstveno-raziskovalni in razvojni dejavnosti, se je odločil, da za izjemne dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti v letu 2018 podeli: dve Zoisovi nagradi za življenjsko delo, eno Puhovo nagrado za življenjsko delo, tri Zoisove nagrade za vrhunske dosežke, eno Puhovo nagrado za vrhunske dosežke, šest Zoisovih priznanj za pomembne dosežke, eno Puhovo priznanje za uvajanje novih znanstvenih dosežkov v gospodarsko in družbeno prakso ter eno priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije.
Študiral metalurgijo na ljubljanski Tehniški fakulteti in 1956 diplomiral. Od leta 1960 se je strokovno izpopolnjeval v Franciji in doktoriral 1962 na univerzi v Parizu. Po vrnitvi je postal vodja oddelka za metalografijo na Metalurškem inštitutu (1991 preimenovanem v Inštitut za kovinske materiale in tehnologije) v Ljubljani, kjer je bil zaposlen skupaj dobrih 40 let, od 1991 je bil tudi njegov direktor (do upokojitve 1997).
Na oddelku za metalurgijo FNT v Ljubljani je predaval od leta 1972 in bil tam 1987 habilitiran za rednega profesorja za fizikalno metalurgijo. Ukvarjal se je z metalografijo, vročo obdelavo jekel, elektronsko mikroanalizo, raziskoval je magnetizem zlitin. Pripravil je več deset raziskovalnih in razvojnih projektov za slovenska podjetja ter ekspertiz o havarijah na elektroenergetskih in industrijskih napravah.
Od leta 1994 je bil glavni urednik revije Kovine, zlitine, tehnologije, od 2000 Materiali in tehnologije. Aktivno je sodeloval (sam ali s sodelavci) na strokovnih kongresih in simpozijih po Evropi in bil član raznih odborov v okviru železarstva. Bil je član uredniškega odbora revije Metalurgija, predsednik Inženirske akademije Slovenije (IAS), član The World Innovation Forum, predsednik Slovenskega društva za materiale. Napisal je knjigo Kovine in zlitine: kristalna zgradba, mikrostruktura, procesi, sestava in lastnosti (2002).
Odbor RS za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstveno-raziskovalni in razvojni dejavnosti, se je odločil, da za izjemne dosežke v znanstvenoraziskovalni in razvojni dejavnosti v letu 2018 podeli: dve Zoisovi nagradi za življenjsko delo, eno Puhovo nagrado za življenjsko delo, tri Zoisove nagrade za vrhunske dosežke, eno Puhovo nagrado za vrhunske dosežke, šest Zoisovih priznanj za pomembne dosežke, eno Puhovo priznanje za uvajanje novih znanstvenih dosežkov v gospodarsko in družbeno prakso ter eno priznanje ambasador znanosti Republike Slovenije.
Dr. Franc Vodopivec, po rodu iz Rakitnika, je Puhovo nagrado za življenjsko delo prejel s svojim delom na področju metalurgije – letos so v skladu z novim pravilnikom prvič sploh podelili Puhove nagrade, do zdaj so podeljevali le Puhova priznanja.
Vodopivec že več kot pet desetletij deluje v metalurški stroki, kjer je pustil velik pečat tako v industriji kot v akademskem svetu, v katerem je usmerjal svoje znanstveno in strokovno delo k povezovanju teh dveh segmentov družbe. Pomembno je vplival na razvoj metalurške industrije, saj je zagovarjal in utemeljeval številne in potrebne spremembe, ki so se izkazale za nujne in nepogrešljive pri razvoju slovenske in jugoslovanske metalurgije. Tako je imel odločilen vpliv pri nekaterih investicijah v jeklarstvu in proizvodnji aluminija ter predvsem znanstvenem razvoju kovinskih materialov.
Študiral metalurgijo na ljubljanski Tehniški fakulteti in 1956 diplomiral. Od leta 1960 se je strokovno izpopolnjeval v Franciji in doktoriral 1962 na univerzi v Parizu. Po vrnitvi je postal vodja oddelka za metalografijo na Metalurškem inštitutu (1991 preimenovanem v Inštitut za kovinske materiale in tehnologije) v Ljubljani, kjer je bil zaposlen skupaj dobrih 40 let, od 1991 je bil tudi njegov direktor (do upokojitve 1997).
Na oddelku za metalurgijo FNT v Ljubljani je predaval od leta 1972 in bil tam 1987 habilitiran za rednega profesorja za fizikalno metalurgijo. Ukvarjal se je z metalografijo, vročo obdelavo jekel, elektronsko mikroanalizo, raziskoval je magnetizem zlitin. Pripravil je več deset raziskovalnih in razvojnih projektov za slovenska podjetja ter ekspertiz o havarijah na elektroenergetskih in industrijskih napravah.
Od leta 1994 je bil glavni urednik revije Kovine, zlitine, tehnologije, od 2000 Materiali in tehnologije. Aktivno je sodeloval (sam ali s sodelavci) na strokovnih kongresih in simpozijih po Evropi in bil član raznih odborov v okviru železarstva. Bil je član uredniškega odbora revije Metalurgija, predsednik Inženirske akademije Slovenije (IAS), član The World Innovation Forum, predsednik Slovenskega društva za materiale. Napisal je knjigo Kovine in zlitine: kristalna zgradba, mikrostruktura, procesi, sestava in lastnosti (2002).
Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med drugim Kidričevo nagrado (1984), Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2003) in sedaj kot prvi tudi Puhovo nagrado za življenjsko delo (2018).
Foto: Rtv Slo - BoBo/Žiga Živulović ml., arhiv IAS,
