Iz Prepiha: Stavbna dediščina Pivke jame

Stavbna dediščina: Pivka jama

Besedilo: dr. Tine Kaluža

Fotografiji: arhiv Notranjskega muzeja

V izdihljaju poletne turistične sezone se velja ozreti h koreninam turističnega poslopja v osrčju gozdov občine Postojna, na katerega marsikoga vežejo močni nostalgični spomini. Poletja, preživeta v bazenih, ob športnih igrah, v hišicah in šotorih, se v spominih zdijo, kot bi se odvijala v brezčasju, pa vendar ima tudi priljubljeno območje kampa Pivka jama svojo stoletno zgodovino. Odstirajo jo nekatere doslej neobjavljene fotografije.

Področje Pivke jame in Črne jame je bilo med speleologi in domačini privlačno že v obdobju pred prvo svetovno vojno. Posebno zanimanje zanj so po vzpostavitvi rapalske meje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pričeli izkazovati predstavniki italijanskih oblasti – spogledovali so se namreč z možnostjo za vzpostavitev novih podzemnih prehodov, za katere je bila potrebna ustrezna infrastruktura: ceste, stopnišča in poslopja za nastanitev. V spomladanskih in poletnih mesecih leta 1923 je bila tako izgradnja dostopne ceste v polnem teku, glavno vlogo pri inženirskem podvigu  pa je imela italijanska vojska. Pri gradnji so se zanašali tudi na reciklažo, in v ograji ob cesti lahko še danes zasledimo prve železniške tire iz Postojnske jame. Te so prav v tem času nadomestili z novimi, primernimi lokomotivam na motorni pogon. Prihod ceste na območje današnjega kampa je omogočil nadaljevanje dela tudi pod kraškim površjem.

Pivka jama postaja širše uveljavljena turistična atrakcija 

V istem letu so zgradili še stopnice v Pivko jamo, v njeno ostenje pa vklesali nizvodno pot. S tem je bil pripravljen teren za pričetek prebijanja nekaj manj kot sto metrov dolgega povezovalnega rova med Pivko jamo in Črno jamo, ki se je izkazal za pravcat zalogaj. Avgusta 1925 je tako v Pivki jami potonil čoln s štirimi minerci, katerih življenja sta rešila manjši podzemni rečni otoček in domači jamski vodnik Vilhar. V tem času je potekala tudi izgradnja prvega stalnega objekta na področju današnjega kampa – Zavetišča Pivka jama. Objekt, ki je bil vse do prve polovice osemdesetih let poznan kot Turistični dom, je bil v prvi vrsti namenjen nastanitvi oskrbnika. Ta je upravljal z novim transformatorjem, vgrajenim v stavbo, saj je bilo območje močno oddaljeno od osnovnega energetskega izvora na vhodu v Postojnsko jamo. Nova transformatorska postaja se je napajala preko daljnovoda iz transformatorske kabine nad ponorom Pivke v Postojni, omogočila pa je tudi elektrifikacijo jame. Ta je bila del splošne obnove električne napeljave v Postojnski jami leta 1929. Objekt je bil v državnem upravljanju, namenjen pa sprejemanju gostov in obiskovalcev podzemlja.

Prizadevanja po vzpostavitvi Pivke jame kot širše uveljavljene turistične atrakcije so naraščala po drugi svetovni vojni. Julija 1956 so odprli obnovljeno poslopje; v Turističnem domu so odprli nov gostinski lokal, urejena pa je bila tudi širša okolica jame, ki je tistega dne sprejela preko 2000 obiskovalcev. Kmalu so bili zgrajeni še lesene hišice za goste in prostori za parkiranje. 

Občutnejše spremembe so se pričele odvijati v začetku osemdesetih let, ko sta v okviru 300 milijonov dinarjev vredne investicije v Delovno organizacijo in Tozd Jama stekla rušenje nekdanjega objekta in izgradnja novega avtokampa v duhu širše strategije razvoja turizma na Postojnskem. Kamp je svoja vrata obiskovalcem odprl v poletju 1985, sodobna izgradnja in infrastruktura pa ga je hipoma umestila v sam vrh ponudbe na širšem območju Sredozemlja.  Nekdanji Turistični dom je nadomestil velik objekt, namenjen recepciji, trgovini in restavraciji, lesene hišice je nadomestilo 24 zidanih s skupno 96 ležišči. Vsaka od hišic je dobila svojo teraso, kopalnico, dodatna ležišča v nadstropju, vodovod, elektriko, kanalizacijo, četrtina hišic pa je bila opremljena tudi s kuhinjami. Prav tako so bile urejene izravnave za šotore in prikolice, s pomočjo katerih je kamp lahko naenkrat sprejel kar 1500 gostov.

Odličnost v zavetju smrekovo-bukovih gozdov

Posebna pozornost je bila posvečena večdnevnim gostom. Da se slednji ne bi dolgočasili, so v kampu zgradili rekreacijski objekt z baliniščem in igriščem za tenis ter uredili sprehajalne steze, vključno s povsem novimi stopnicami proti Pivki jami. Gostinski obrat je nudil pester nabor jedi z možnostjo obedovanja tako v steklenem paviljonu kot na terasi. Ker so bile vse gostinske površine grajene v isti višini, so gostom hrano postregli na vozičkih, kar je ne nazadnje doprineslo še k splošnemu vtisu modernosti in urejenosti poslopja. Odlično je bila napravljena tudi infrastruktura za tiste, ki so šotorili in si kuhali sami, – s prostori za pomivanje in pranje, hladilnimi omaricami, klopmi in mizami, priključki, hidranti in smetnjaki, za dodaten občutek varnosti pa je bilo celotno področje avtokampa ograjeno in nadzorovano. Dobro obiskane poletne sezone so omogočile nove dozidave leta 1994, ko so v kampu odprli še diskoteko in dva bazena. Med  celotnim potekom izoblikovanja kompleksa, ki obratuje še danes, je bila posebna pozornost namenjena ohranjanju udobnega zavetja smrekovo-bukovih gozdov. Ti gostom že desetletja nudijo osvežitev tudi v najbolj vročih poletnih mesecih.

Nekdanji Turistični dom (Ricovero Abisso della Piuca) je bil zgrajen po letu 1925.  

Na fotografiji je čoln, ki je leta 1925 ob prebijanju umetnega rova med Pivko jamo  in Črno jamo potonil.