Mojca Pokrajculja obuje baletne copate

Baletno društvo Postojna je skoraj gotovo prvi ansambel, ki je priljubljeno koroško narodno pripovedko Mojca Pokrajculja postavil na baletni oder. 130 plesalk je v soboto predstavilo zanimivo zgodbo, domiselne koreografije in dodelane kostume ter scenografijo, ki skupaj z žarom nastopajočih sestavljajo privlačno produkcijo. Predstava je v enem dnevu dvakrat napolnila dvorano Kulturnega doma Postojna, torej si jo je ogledalo skoraj 600 ljubiteljev baleta.

Plesalci so se pod vodstvom koreografinj in baletnih učiteljic Nataše Berce, Tine Leder, Mire Marič in Ane Vogrin na predstavo pripravljali skoraj šest mesecev, v Cerknici, Logatcu in Postojni, kjer v okviru društva vadijo baletne korake. »Iskali smo gibe, s katerimi smo poskušali izraziti Mojčino razigranost in prikazati različne karakterje živali - volka, lisice, zajca, srnjaka in medveda, ki jih bodo zaplesali tako starejši solisti kot skupine manjših otrok. Poleg že poznanih vlog so se na odru predstavili tudi poskočni krajcarji, Mojčini piskrčki, grozeča nevihta ter laži. Nastopajoči bodo prikazale tudi razne poklice, ki jih povezujemo z določenimi živalmi. Novi inovativni liki v pripovedko vnašajo svež pristop, hkrati pa bolj številčen nabor likov omogoča nastop prav vsem 17-im baletnim skupinam, ki vadijo pod okriljem našega društva,« je pojasnila Ana Vogrin, ki je tudi režiserka predstave. 

Pravljico so za baletno uprizoritev izbrali zato, ker ima Mojca Pokrajculja s svojo motivno izvirnostjo in priljubljenostjo med mladimi posebno mesto v slovenskem ljudskem pripovednem izročilu. Pripovedka prepleta motive, ki so značilni za slovensko pripovedništvo: dobroto, prijateljstvo, pohlep, laž, maščevanje, osamljenost. Izročilo kulturne dediščine so ohranili tudi v domiselni scenografiji (gozdna jasa, tipično slovensko cvetje, piskrček, rdeči lončki z belimi pikami…) in kostumografiji.

Predstava je v celoti avtorsko delo društva, saj je prispevalo zasnovo, koreografije, kostumografijo ter organizacijo in izvedbo projekta (v sodelovanju z zunanjimi izvajalci na področju scenografije ter oblikovanja luči in tona). Kostumi so nastali v baletni šiviljski delavnici Sare in Alenke Požar, pod slikovito scenografijo pa sta se podpisala oblikovalka Anja Brelih in Silvo Čuk (Media M). Da je predstava požela bučen aplavz, so zaslužni tudi številni prostovoljci v zaodrju.

Solistke imajo kljub svoji mladosti za seboj že veliko let baletnega šolanja v okviru Baletnega društva Postojna, zato ne preseneča, da so svoje vloge odplesale odlično. Mojca Pokrajculja je bila Eva Kobal, lisica Zoja Petrovčič Renčof in Kaja Nikolić, volk Ernestina Lea Kos, medved Zarja Telič Kovač, srnjak Zarja Podboj, kovanec Maja Doljak in zajec Sara Vince. Solo plesi starejših članic so se v zanimivem zaporedju prepletali s plesnimi točkami mlajših otrok, ki so se prelevili v kovančke, lončke, lisičke, volkce, zajčke, srnjačke, kuharje, vrtnarje, medvedke, čevlje, drevesa... Bolj izkušene balerine pa so uprizorile vihar in noč s svojimi skušnjavami. Med nastopajočimi je bilo skoraj 50 predšolskih otrok. Številni med njimi imajo šele štiri leta in to je bil zanje prvi baletni nastop.

»Z uprizoritvijo ene najbolj znanih slovenskih pripovedk spodbujamo razmišljanje o dveh pregovorno tipičnih slovenskih lastnostih, ki so pomembno zaznamovale slovenski narod: delavnost (Mojca v svoj piskrček spusti samo pridne in delovne živali, ki imajo koristen poklic) in velika želja po lastnem domu, v katerem je Slovenec svoj gospodar. Prav zato je Mojca Pokrajculja na baletnem odru danes bolj aktualna kot kdajkoli, saj nas v času begunske krize jasno nagovarja s sporočilom o gostoljubnosti in solidarnosti s tistimi, ki potrkajo na naša vrata. Gostoljubje do drugačnih, ki nimajo (več) svojega »piskrčka«, je bilo in je še vedno del slovenske narodne identitete – hkrati pa v sodobni zgodovini zelo odlikuje prav Postojnčane,« je predstavo zaokrožila Mateja Kocman, predsednica Baletnega društva Postojna.

Tekst: Sergeja Širca

Foto: Valter Leban