Iz Prepiha: Stavbna dediščina - Garzarollijev dvorec na Razdrtem

Prepihova rubrika: Tu živimo

Stavbna dediščina: Garzarollijev dvorec na Razdrtem

Besedilo in fotografije: dr. Tine Kaluža

Serijo objav o zanimivi, a pogosto spregledani stavbni dediščini v občini Postojna nadaljujemo na njenem nasprotnem koncu – na Razdrtem. Podobno kot Planina se tudi Razdrto nahaja na zgodovinsko izredno pomembni lokaciji, v bližini ključnih naravnih prelazov, kar je nedvomno vplivalo na pestro zgodovino obeh krajev. Ne preseneča, da se je tudi na Razdrtem ohranil primer plemiškega dvorca, ki danes zaradi odmaknjenosti od glavne ceste često ostane spregledan.

Lokacija prvotnega dvora ostaja neznanka

Ob vznožju Nanosa je bilo živahno skozi vsa obdobja zgodovine. Tod so se srečevale ključne prometnice, ki so se vedno prilagajale reliefu in iskale najugodnejše naravne prehode. O tem pričajo arheološka najdišča iz časa prazgodovinskih gradišč, najdbe iz časa Rimskega cesarstva, poznoantični zapisi iz dobe preseljevanja narodov, ki Nanos najverjetneje omenjajo kot Kraljevo goro, najdbe iz pozne antike in od 13. stoletja naprej tudi arhivski viri, ki prvič omenjajo vas Razdrto (Prewald). 

Sprva je vasica navajana kot last goriških grofov, pozneje last gospodov z Rihemberka, Lanthierijev iz Vipave in Rossettijev, ki so si lastili tudi bližnja Orehek in Šilentabor in imajo družinsko grobnico v cerkvi sv. Trojice na Razdrtem. Naštete rodbine so na Razdrtem najverjetneje imele tudi svoje poslopje, v katerem je bil sedež gospoščin, a je lokacija nekdanjega dvora danes nepoznana. Uveljavljeni zgodovinar Igor Sapač navaja v eni od svojih knjig predpostavko, da bi prvotni dvor utegnil stati na območju Hudičevca, ki je bil dalj časa v lasti družine Rossetti. Ena od tamkajšnjih stavb je namreč datirana v drugo polovico 17. stoletja.

Razdrto kot pomembno prometno stičišče dobi poštno postajo

Ključ do razumevanja ozadja za nastanek »novega« dvorca tiči v poznavanju zgodovine prometnih poti na Postojnskem. Do prve polovice 18. stoletja je namreč glavna prometnica iz notranjosti Kranjske proti Vipavski dolini potekala od Hrušice oziroma Planine preko Landola in Studenega do Razdrtega in naprej. Leta 1713 je Avstrijsko cesarstvo začelo obsežen projekt prenove cesarske cestne infrastrukture, cesar Karel VI. pa je leta 1719 Trst in Reko razglasil za svobodni pristanišči, kar je terjalo korenito prenovo cestnega omrežja proti morju. Graditi so se začele nove ceste – tudi planinske 'ride' (grof Leopold Lamberg jih je dal graditi s pomočjo profesionalnih delavcev), novi podobi cestnega omrežja pa se je začela prilagajati tudi druga infrastruktura. Tako so na cesarjev ukaz leta 1728 iz Hrušice premestili tudi poštno postajo in ji novo lokacijo določili na Razdrtem.

Pomembno stičišče cest iz smeri Trsta, Gorice in Ljubljane je potrebovalo za poštno postajo novo, reprezentativno stavbo, zato je bil za te potrebe zgrajen t. i. Garzarollijev dvorec (Garzarollihof). Ime nosi po poznejših lastnikih, zanj pa se še danes uporablja pogovorna skovanka 'na pošti'. O pomenu nove poštne postaje priča že podatek, da si jo je 15. maja 1782 ob povratku z obiska pri cesarju Jožefu II. ogledal sam papež Pij VI. Leta 1789 je upravitelj poštne postaje postal Matija Dolenc, leta 1885 pa je lastništvo nad dvorom s poroko med družinama Dolenc in Garzarolli prešlo v roke slednjih, po katerih dvor tudi nosi ime. 

Poznorenesančni dvorec ostaja pričevalec različnih obdobij

Današnja podoba stavbe je kljub navidezni slabi ohranjenosti presenetljivo zvesta izvirni. Dvorec je bil (podobno kot nekdanja poštna postaja na Hrušici) zasnovan kot enonadstropni poznorenesančni dvorec s poslopjem in hlevi za konje, na katere še danes spominjajo stebrišča z oboki. Ob kompleksu je stal park, ob njem pa je ob nekdanji glavni cesti vodil tudi drevored, ki je deloma ohranjen še danes. Notranjost stavbe je bila med obema svetovnima vojnama temeljito predelana, na zunanjosti pa lahko s pozornim očesom še danes opazimo pričevalce iz različnih obdobij. Vidni so napisi v italijanščini iz časa medvojnega obdobja, ko se je vas imenovala Prevalla. Najbolj opazne pa so stenske poslikave na stranski fasadi ob cesti; prikazujejo Marijo z detetom na prestolu iz oblakov in zelo redko upodobitev sv. Socerba (imenovanega tudi sv. Servul). Tržaškega krščanskega mučenca iz 3. stoletja, ki naj bi svojo kratko življenjsko pot po hudem mučenju zaključil zaradi čudežnega zdravljenja bolnih v Sveti jami pri Socerbu, je na fasado dal naslikati nekdanji lastnik dvorca, grški ladjar iz Trsta Demetrius de Economo. Stavbo je kupil leta 1935 od družine Ferrari, ta pa jo je od Garzarollijev odkupila le dve leti pred tem. Ker so upodobitve sv. Socerba resnično redke, predstavlja vsebina poslikave pravo zagonetko. Zaradi mladostnega videza, nimba in križa upravičeno domnevamo, da je svetnik upodobljen na konju, težje pa je določiti identiteto teptane in poražene moške figure na tleh. Orožje ob njenem boku bi lahko namigovalo na to, da gre za odposlanca rimskega cesarja Dioklecijana, odgovornega za svetnikovo smrt.

Fasada Garzarollijevega dvorca s freskami. 

Freske so dopolnjene s t. i. incizijami – z nizkim reliefom, preko katerega je nanesena barva. 

Glavna fasada, na kateri so še vidni napisi iz medvojnega obdobja.