Iz Prepiha: Fotoalbum alpinističnega odseka Postojna

Prepihova rubrika: ohranjene podobe

Iz fotoalbuma alpinističnega odseka Postojna, 1. del

Besedilo: dr. Tine Kaluža

Ob letošnjem praznovanju 80-letnice Planinskega društva Postojna velja obuditi spomine tudi na nekdanji postojnski alpinistični odsek. Štiri desetletja trajajoča dejavnost je proizvedla številna, danes dobro poznana alpinistična imena – tako iz vrst postojnsko-pivške mladine kot gostujoče v tukajšnjih srednjih šolah, pa tudi nekaj takšnih, ki lahko celo utonejo v pozabo. Prikrito, a vendar zgovorno dediščino odseka si bomo ogledali v dveh delih.

Ko sta se legendi slovenskega in svetovnega alpinizma Peter in Pavel Podgornik leta 1979 ob eni od njunih številnih plezalnih pustolovščin sprehajala po zatrepu doline Zadnjice, sta na jasi ob poti srečala Postojnčana Jožeta Škodiča. Ta je leta 1949 ustanovil postojnski alpinistični odsek. Mladeničema v najboljši plezalski formi je pripovedoval zgodbe o vzponih nad Trento; med njimi je po zahtevnosti dosežka močno izstopal prvenstveni vzpon po ostenju, ki se je raztezalo več kot kilometer visoko nad udeleženci pogovora. Gre za SV steno Zadnjiškega Ozebnika (2084 m), ki je še dvajset let po spregledanem prvenstvenem vzponu, opravljenem 8. avgusta 1953, veljala za nepreplezano. Škodič se je kot prvi povzpel čez njo po kar kilometer dolgi Centralni smeri (za tisti čas ocenjeni z izjemno V. stopnjo) v družbi Toneta Valiča, sicer soplezalca znanega zgodovinarja in alpinista Franca Ceklina. Neponovljena smer utegne najverjetneje še danes predstavljati najstarejši prvenstveni vzpon postojnske naveze v celoti, v samem vrhu pa je zagotovo tudi po svoji dolžini. Poleg tega nam anekdota, ki se je Peter Podgornik še danes zelo dobro spominja, priča o zlatem obdobju povojnega alpinizma, saj je pustilo svoj pečat tudi med plezalsko še kako dejavnimi Postojnčani.

V prvem valu zanosa postojnskih alpinistov – v začetku in sredini 50-ih let – je bilo število dejavnih plezalcev razmeroma skromno. Leta 1956 jih je bilo včlanjenih 5, imeli pa so le 5 pripravnikov; kljub temu so se v prvih letih ob že omenjeni Centralni smeri odvijali pomembni vzponi. Valič je v navezi s Ceklinom v več poskusih splezal še dve dolgi in orientacijsko zahtevni prvenstveni smeri v steni Vršaca. Spomin na vzpona (že na robu pozabe) je oživil alpinist Darko Podgornik. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je pod robom stene našel v pločevinki slabo ohranjen listič papirja, na katerem je bilo podpisanih več plezalcev, ki so uspešno premagali strmo ostenje. Med njimi je tudi Valičev podpis, ob njegovem imenu pa je mogoče razbrati dragocen zapis 'AO Postojna'. V Alpinističnih novicah so med drugim poročali še o vzponih Postojnčanov v stenah Srebrnjaka, Dedca in Triglava, pogosto med organiziranimi alpinističnimi tabori in izobraževanji.  Zlasti tabori v Julijskih Alpah so bili pred ustanovitvijo Triglavskega narodnega parka ena od ključnih oblik alpinističnega povezovanja, saj so se tkale naveze iz različnih koncev Slovenije. Enega od takih je leta 1952 v Trenti vodil Škodičev naslednik Marjan Perko ob pomoči pripravnikov Ivana Rozmana in Klavdija Kledeta.

Iz virov je mogoče razbrati, da so se imena na čelu alpinističnega odseka menjala precej pogosto. Poleg Škodiča in Perka je vlogo načelnika odseka vsaj nekaj časa opravljal Valič, v določenem obdobju pa sta tečaje izvajala tudi dve starosti povojnega alpinizma: Anton Sazonov 'Tonač', med drugim avtor prvega zimskega vzpona čez triglavski Čopov steber, in Boris 'Boro' Krivic, eden najvidnejših in najdrznejših predstavnikov povojne alpinistične generacije, ki je velik del življenja preživel v Postojni. Krivic še danes hrani tople spomine na tehnično enostavne, a zaradi krušljivosti terena nič manj nevarne plezalske izlete v nanoški Votli steni.

Skriti pričevalci o urjenju pripravnikov postojnske alpinistične šole se »na terenu« razodenejo le najbolj pozornemu opazovalcu: ob vzponu po direktni, nemarkirani poti na Nanos se na sončen dan leskečejo stari klini, ki so bili v času urjenja nameščeni v steno na levi strani 'drče'. Znani alpinist Bogdan Biščak se spominja, da so na Nanosu v času njegovega urjenja potekali tudi izpiti. Podobno lahko zasledimo skalna pritrdišča v pečevju pod Sovičem, koder je bilo nekoč pravcato plezališče s smermi Zajeda, Steber, Mala in Velika streha, Polica z dvema vstopoma in Plošča; smeri so bile opremljene s klini, ena od njih pa tudi s svedrovci. V času, ko je bilo v povojih tudi plezanje zaledenelih slapov, so na borovce pod plezališčem plezali še s cepini in derezami. Dr. Igor Škamperle pove, da na čas njegovega alpinističnega urjenja še danes spominja »…vijak, zavit visoko v krošnji enega od dreves«. Tudi oprijemi na steni ob železniški postaji so od desetletij trdega treniranja že povsem zglajeni, saj so si z njimi pomagali pripadniki številnih generacij plezalskih navdušencev, ki so po koncu šole na postaji čakali na vlak. V skromnem ostenju postojnski plezalci še danes izvajamo kondicijske treninge, pojav žledu pa je leta 2014 omogočil, da sta Tine Ščuka in Tine Andrejašič steno preplezala tudi ledeno. Prizorišč plezanja in alpinističnega urjenja je bilo v naši občini še več; z njimi se bomo seznanili v drugem delu prispevka.