Vabilo k dopolnjevanju zbirke žrtev 2. svetovne vojne

Spomin na žrtve druge svetovne vojne: občina Postojna

Vabilo k dopolnjevanju zbirke žrtev 2. svetovne vojne – Sistory.si

Druga svetovna vojna je Evropo globoko zaznamovala, življenje je izgubilo okoli 60 milijonov ljudi. Tudi Slovenija je utrpela hude izgube – umrlo je približno 6,7 % prebivalstva.
Čeprav so žrtve dolgo burile politične in zgodovinske razprave, potrebe po celovitem popisu ni bilo. Občinski organi, društva in posamezniki so sicer pripravljali sezname, a ti so zajemali le ožje skupine.
Inštitut za novejšo zgodovino je leta 1997 zagnal projekt popisa vseh smrtnih žrtev vojne in povojnega nasilja iz območja Slovenije. Nastala je zbirka z več kot 100.000 žrtvami, dostopna na portalu www.sistory.si/ww2.
Vsak zapis vsebuje osebne podatke in podatke o okoliščinah smrti. Čeprav so podatki zbrani iz številnih arhivov, matičnih knjig, časopisov in ustnih pričevanj, je identiteta posameznih žrtev različno popolno ugotovljena. Danes je objavljena celotna zbirka, kar omogoča celovitejši vpogled v usode posameznikov.

Novost portala je, da lahko uporabniki sami dopolnjujejo zbirko – dodajajo informacije, dokumente, fotografije in zgodbe. Zbirka ni le zgodovinski vir – je poklon vsem, ki so v vojni izgubili življenje. Vabljeni, da obiščete spletno stran, poiščete podatke o svojcih in prispevate k ohranjanju spomina.

Kako je vojna zaznamovala posamezne skupnosti, ponazarja primer občine Postojna.
Občina Postojna je v 2. svetovni vojni in neposredno po njej utrpelo hude izgube. V zbirki je trenutno zabeleženih 560 žrtev, med katerimi je 531 moških in 29 žensk. Med žrtvami je bilo 165 civilistov, preostali pa so pripadali različnim vojaškim in paravojaškim enotam.
Največ žrtev iz občine Postojna je bilo evidentiranih v letih 1944 in 1945, ko se je nasilje ob koncu vojne in neposredno po njej močno stopnjevalo. Ti podatki jasno kažejo, kako globoko je vojna zaznamovala tudi lokalno skupnost.

Graf prikazuje število žrtev v občini Postojna med leti 1940 in 1946.

 Tamara Logar

Inštitut za novejšo zgodovino