Iz Prepiha: Cerkev sv. Elizabete v Malem Otoku

Prepihova rubrika: Tu živimo

Cerkev sv. Elizabete v Malem Otoku

besedilo in fotografije: Marino Samsa

Sveto Elizabeto častijo v mnogih slovenskih krajih. V naši občini je zavetnica Malega Otoka. Njena cerkev stoji na severno-vzhodnem robu vasi sredi obzidanega pokopališča.

Elizabeta, hči ogrskega kralja Andreja, se je rodila leta 1207 in se zgodaj poročila z deželnim grofom Ludovikom Turingiškim. Mala kneginja je storila revežem in bolnikom veliko dobrega, vendar je morala po moževi smrti zapustiti graščino in od tedaj je živela v prostovoljni revščini. Umrla je 1231 v Marburgu. Papež Gregor IX. jo je že čez nekaj let prištel med svetnice. Sveta Elizabeta je zavetnica vdov, sirot, beračev pa tudi čipkaric in dobrodelne organizacije Karitas. Navadno je upodobljena s krono na glavi in s cerkvijo v rokah, večkrat pa tudi z vrčem in ribo v rokah ter obdana z reveži in bolniki.

Cerkev z elegantnim zvonikom

K cerkvi sv. Elizabete v Malem Otoku vodi na zahodni strani kamnit baročni porton, zaključen z obeliskoma in kovinskimi  vrati. Ob vhodnem obzidju so k cerkvi ob zadnji večji prenovi  napeljali vodo in dozidali kamnito korito s pipo. V tlorisu si sledijo prezbiterij z zakristijo na južni strani ter ladja in zvonik, vzidan v Z del ladje. Cerkev je prvič omenjena okrog leta 1665. Gotski prezbiterij je okrog 1530 postavila gorenjska stavbarska delavnica. Ladja je bila predelana konec 17. stol., ko so jo podaljšali in prizidali še zakristijo. Leta 1890 so dozidali tudi zvonik, ki do strehe meri 9,50 m, do vrha pa 15,60 m. Stolp in zakristijo je zaradi splošnega nezanimanja Malootočanov dal postaviti na svoje stroške rojak Anton Dekleva iz Postojne. V zahodnem delu cerkvenega  obzidja je umeščena opuščena  »totemkamra«. Ladja meri skupaj z dober meter ožjim  prezbiterijem v dolžino 12,40 m, v širino slabih 5 m, visoka pa je 3,86 m. Prezbiterij je višji od ladje za pol metra.                    

Ladja je pravokotna, prezbiterij ima triosminski zaključek. V osi fasade stoji nekoliko izstopajoči zvonik, katerega zvonica se na Z strani odpira z vhodom, robovi nad priključkom strehe so posneti. Ostenje zvonika je v pritličju okrašeno s stilizirano rustiko, oblikovano v ometu. Zgornji del, vključno z masivnim venčnim zidcem, ima robove posnete na ajdovo zrno, kar da zvoniku eleganten videz. Nad njim se dviguje zašiljena korenasta streha, krita z rdeče pobarvano pločevino. Zaključi jo klasično jabolko s križem. V pročelje sta na obeh straneh zvonika vzidana kamnita šilastoločna vrezana okenska okvirja. Oblikovno podobna kamnita okenska okvirja sta vzidana v S steni ladje, v temenu okrašena s kamnoseškim okrasjem, izpeljanim iz gotskega krogovičevja. Levo okno je datirano z vklesano letnico 1691, desno pa z letnico 1700. Prezbiterij obteka kamnit podstrešni talni zidec. Na SV in JV strani sta istovetna šilastoločna okenska okvirja iz obdobja pozne gotike. Iz zvonice vodi v notranjost cerkve kamnit profiliran portal.

Notranjost z velikim oltarjem sv. Elizabete

Ladja je znotraj pokrita z ravnim stropom, okrašenim s štukiranimi okvirji. Kamnit šilast slavolok s posnetimi robovi je bil postavljen v istem času kot dvopolni, križno rebrasto obokan prezbiterij. Njegova rebra slonijo na piramidastih konzolah, konzolah s ščitki in na figuralnih konzolah. Primerek predstavlja redkost med spomeniki gotskih sklepnikov in konzol z lepimi reliefi na našem področju. Sečišče reber nad oltarjem je okrepljeno z okroglim sklepnikom, na katerem je relief sv. Elizabete.

Stranska lesena oltarja sta strohnela, zato so ju konec 18. stoletja odstranili. Tam sta sedaj postavljena pobarvana lesena kipa – sv. Jožefa z detetom in sv. Antona Puščavnika. Izdelana sta bila v začetku 20. stoletja, obnovil pa ju je donedavni skrbnik cerkve, domačin in mizarski mojster Andrej Rebec. Njegovo delo je tudi novejša predalna omara iz masivnega hrastovega lesa v zakristiji. Veliki oltar sv. Elizabete stebrnega tipa je bil izdelan v drugi četrtini 19. stoletja v baročni tradiciji, leta 1846 ga je poslikal ljubljanski mojster Ludwig Marchetti, kar je vidno zabeleženo na njegovem ozadju. Arhitekturo oltarja zaključuje prekinjeno segmentno čelo s kipci angelov. V niši je stal včasih poznobaročni kip ženske postave – podoba neke grofice, in ne sv. Elizabete, kot so domnevali. Prinesen je bil z orehoviškega gradu, sedaj stoji na podaljšani levi okenski polici, ki deluje kot niša. V vdolbini  velikega  oltarja je slika sv. Elizabete Ogrske  (olje na platnu), ki jo je za veliki oltar naslikal Tone Kralj. Upodobljena je s krono na glavi in podarja oblačila bolniku z berglami. Na obodu sta z rimskimi številkami zapisani letnici rojstva in smrti svetnice. Ob straneh oltarja stojita obnovljena lesena kipa sv. Doroteje in sv. Neže. V atiki je kip Device Marije z Detetom.

Na desni ladijski steni visi slabše ohranjena slika sv. Antona Puščavnika (olje na platnu iz začetka 19. stoletja), ki je krasila nekdanji stranski oltar. V ladji desno od vhoda stoji kropilnik z razgibanim podstavkom, izklesan in datiran  leta 1651. Večina tlaka je prekrita s kamnitimi ploščami, s keramičnimi ploščicami  je obnovljen tlak v zakristiji. Novejše so tudi lične lesene klopi. Ob obnovi leta 1985 je bila cerkev prebarvana in elektrificirana, montirali so tudi avtomatsko zvonjenje. Sedaj ima cerkev en zvon, nekoč so se vaščani postavljali z dvema, a je enega žal vzela italijanska vojska.