Prepih na obisku: Norman Muha

Prepihova rubrika: Na obisku

Norman Muha

besedilo: Ester Fidel

Obraz Normana Muhe zažari, ko pripoveduje o svojih gasilskih začetkih in darovih gasilstva pa o treh vaseh v Podguri, povezanih v Krajevno skupnost Studeno, ter o čudoviti naravni kulisi, ki jih obdaja, na čelu z »malimi očaki« – Svetim Lovrencem, Lipovcem in Oblenkom. S še večjim žarom in hvaležnostjo pripoveduje o svoji družini, sosedih in prijateljih ter veselju, ki mu ga prinaša delo na kmetiji. Poldrugi mandat je predsednik Krajevne skupnosti Studeno in v tem obdobju so postorili v dobrobit ljudi marsikaj; ne pa še vsega, kar potrebujejo in želijo. Načrtov zato ne manjka kot tudi ne vere v moč lepe besede. V pogovoru večkrat poudari, da je vsaka pridobitev zasluga skupnih prizadevanj in dela ekipe – zanesenjakov, ki jim je mar za njihov kraj –, v marsikaterem primeru tudi posluha in podpore občinskega vodstva. Kakorkoli, nesporno je dejstvo, da je Studeno ena najbolj »živih« vasi v naši občini – s šolo, vrtcem in kar štirimi društvi. Pogoje za prijetno življenje Studenega, Lohače in Strmce v veliki meri soustvarja prav svet krajevne skupnosti.

Ste imeli že predhodno kakšne izkušnje z vodenjem?

Pri Prostovoljnem gasilskem društvu Studeno sem bil dva mandata namestnik poveljnika, mandat in pol poveljnik, kar mi je dalo osnovo za delo z ljudmi, vendar je vodenje krajevne skupnosti nekaj povsem drugega. V to sem se podal ob spodbujanju nekaterih krajanov, ki so želeli, da obdržimo lastno krajevno skupnost; predvsem sta bila odločna Igor in Jakob Milavec. Naša krajevna skupnost se je namreč takrat soočala s krizo, saj ni bil nihče pripravljen prevzeti njenega vodenja. V začetku mi je bilo kar težko, ker nisem poznal niti načina dela, niti vseh predpisov, niti ljudi, s katerimi je nujno sodelovanje. Zelo sem hvaležen Tini Klanjšek, predsednici Krajevne skupnosti Orehek, ki mi je na začetku res veliko pomagala. Tudi otroka sta mi bila v veliko pomoč, zlasti ob reševanju zagat za računalnikom (smeh). Veliko pomoči pa je bilo in je je še vedno tudi na strani Občine. Če krajevna skupnost pokaže interes in vztrajnost, dobi pri vodstvu občine in strokovnih službah podporo. Po začetnih negotovih korakih v prvem letu smo se v svetu krajevne skupnosti dobro ujeli in delujemo kot ekipa. Vedno čutim vso podporo in to mi veliko pomeni.

Katera spoznanja vam je dalo vodenje krajevne skupnosti?

Predvsem sem moral ponotranjiti zavedanje, da nikoli ne bom ustregel prav vsakemu človeku, naj se še tako trudim. To pa ne pomeni, da človek vrže puško v koruzo. Še vedno verjamem, da lepa beseda najde lepo mesto. Čar dela v krajevni skupnosti vidim v tem, da lahko spoznam ljudi »v dušo«, seveda če negujem stik s krajani. Meni se zdijo prav stiki z ljudmi temelj vodenja krajevne skupnosti. Ta mora delovati v dobrobit krajanov, njihove potrebe pa lahko spoznamo le tako, da se osebno pogovarjamo.

Omeniti moram še lekcijo, ki mi jo je dala huda nesreča v letu 2022. Zaradi težke poškodbe sem bil deset dni v komi. Tako pri okrevanju kot pri vseh obveznostih mi je bila v neizmerno podporo družina. Otroka sta ob pomoči Tine Klanjšek celo poskrbela, da so bili ob koncu leta urejeni vsi papirji in moje obveznosti za krajevno skupnost. Ta izkušnja mi je dala spoznanje, kdo ti stoji ob strani, kaj pomenijo družina, prijatelji in sosedje. Vsem sem za vso pomoč neizmerno hvaležen.

Kakšen izziv pa je povezovanje ljudi iz treh vasi, usklajevanje različnih interesov?

Vsaka vas – Lohača, Strmca in Studeno, ima v krajevni skupnosti svoje predstavnike. Želel sem, da bi bilo več mladih, vendar si ob vseh družinskih in službenih obveznostih težko utrgajo čas. Pri načrtovanju aktivnosti in prioritet imamo seveda razgrnjene potrebe vseh treh vasi. Močan povezovalni element sta tudi šola in vrtec. V Studenem imamo namreč petrazredno podružnično šolo Osnovne šole Antona Globočnika in enoto postojnskega Vrtca. Starši iz vseh treh vasi se udeležujejo šolskih in vrtčevskih prireditev v velikem številu, kulturni dom vedno poka po šivih, ko nastopajo otroci.

V Krajevni skupnosti Studeno, zlasti v Studenem, se res veliko dogaja. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar vasi daje živost?

Aktivni ljudje. V naši krajevni skupnosti imamo kar štiri društva, ki soustvarjajo utrip celotne krajevne skupnosti. Najstarejše je prostovoljno gasilsko društvo, ustanovljeno davnega leta 1902, imamo pa še športno-kulturno, turistično in strelsko. Mislim, da je v vsaki hiši vsaj en dejaven član katerega od teh društev. To prispeva tudi k večjemu odzivu pri skupnih akcijah. Mnogi člani društev sodelujejo na primer na vsakoletni čistilni akciji. Lani mi je bilo še v posebno veselje, ko smo se zbrali sodelujoči iz Studenega, Strmce in Lohače ob koncu akcije v tukajšnjem gasilskem domu. Svet KS pa si mora prizadevati, da pomaga vzpostavljati pogoje za delovanje društev in za ustrezen standard vse ostale infrastrukture. Na utrip tukajšnjega življenja pomembno vplivata tudi šola in vrtec. Imamo nekaj izzivov, kot je na primer souporaba vaškega večjega in manjšega igrišča za potrebe šole in vrtca z zahtevami po višjih standardih, a to so male stvari v primerjavi z vsem, kar šola in vrtec prineseta našim krajem dobrega.

Po vašem navdušenem pripovedovanju sodeč, radi živite v Studenem.

V tej sredini je res veselje živeti. Tu sem se rodil in moj edini »premik« je bila selitev iz Kotanje v Gurni konc (smeh). Studeno je namreč razdeljeno na tri dele – Gurni in Dulni konc ter Kotanja. Otroštvo sem preživel v skromnih razmerah, v majhni hiši, potem pa sta starša kupila parcelo v zgornjem delu vasi in začela zidati. Tudi sam sem veliko pomagal. Zelo rad sem delal na kmetiji in ta je še danes moje veselje; včasih smo imeli večjo, zdaj je malo manjša.

Tu sem si ustvaril družino. Pred 28 leti sem pripeljal iz Matenje vasi ženo in tudi njej je v Studenem zelo lepo, ker smo povezani in obdani s čudovito naravo. Otroka sta odrasla in že na svojem, se pa rada vračata domov, kar mi veliko pomeni. Tudi službo imam blizu –  že 32 let delam na Darsu v Postojni. Delo je dinamično in to zelo ustreza mojemu značaju. Z ženo v prostem času najbolj uživava v hoji, še zlasti ob nedeljah popoldne. Vedno poudarim, da ni potrebe po vzponih na katero od gora v Julijcih, Dolomitih ali drugih turistično obleganih predelih. Ko se vzpneva na Sveti Lovrenc, nato na Špilnik, Lipovc, Oblenk in se čez Lohačo vrneva v Studeno, je za nama tri ure in pol hoje, uživanja v naravi in čudovitih razgledih, ki jih nudi Špilnik.

Od malih nog ste bili aktivni tudi pri gasilcih. Kakšni so spomini na to obdobje?

Z gasilci sem »gor rastel«. Že v osnovni šoli nas je Alojz Bedenik – Štajerc navdušil za gasilstvo. Bil je temelj gasilstva v Studenem. V Javorovi fabriki na Belskem so takrat imeli poklicno gasilsko jedro in tam smo spoznavali čare in vrednote gasilstva. Bedenik je imel veliko zaslug za vzpon gasilstva v Studenem in izgradnjo našega gasilskega doma. Gasilstvu sem bil povsem predan, saj mi je res dajalo ogromno. Največji darovi so bili hvaležni stiski rok ljudi, ki smo jim v nesreči priskočili na pomoč. Zdaj nisem več aktiven, sem le podporni član v postojnskem gasilskem društvu. V studenškem društvu sem se namreč pred leti umaknil zaradi nekaterih nesoglasij, nisem se pa mogel odpovedati gasilstvu, saj mi je preveč pomenilo. Zato sem se takrat pridružil postojnskim gasilcem.

Se z zadovoljstvom ozirate na dosedanje dosežke v krajevni skupnosti?

Zame je največji dosežek v tem, da smo uspeli z dobrim sodelovanjem in sobivanjem obdržati lastno krajevno skupnost in ji dati nov zagon ter da imamo zaradi tega tudi posluh in spoštovanje Občine. Največja potrditev, da delamo v pravi smeri, pa je število mladih v Studenem. Če ne bi bilo pogojev za kakovostno življenje, ne bi po zaključku šolanja ostali v rojstni vasi oziroma se ne bi spet vračali in si tu gradili hiš. Veliko pa je tudi priseljenih družin, ki so si tu ustvarile svoj dom. Zadovoljstvo mi prinašajo še pogledi na sadove našega skupnega dela in odzivi domačinov pa tudi drugih, na primer pohodnikov. Veliko pohval smo dobili za urejeno parkirišče pod sv. Lovrencem; no, nekaj je bilo tudi nezadovoljstva, ampak tako mora biti (smeh). V Studenem je zadovoljstvo prineslo tudi asfaltiranje poti. Prizadevali si bomo, da bi naslednje leto to naredili še v Strmci. Tam smo uspeli izpolniti zahteve Zavoda za varstvo kulturne dediščine in dobili zeleno luč za gradnjo igrišča. Žal pa nismo dobili vseh potrebnih soglasij peščice vaščanov, in projekt je po dveletnih prizadevanjih padel v vodo. V Lohači pa je tako domačinom kot številnim pohodnikom v veselje na novo urejen družabni prostor s parkiriščem za kolesarje in pitnikom. Sredstva za ta projekt smo dobili iz participativnega proračuna. 

Naša rak rana je kanalizacija; v celotni krajevni skupnosti in na občinskem seznamu tovrstnih projektov smo dokaj na koncu. Žal mi je, da je v starem jedru Studenega kar nekaj propadajočih hiš. Rušenje zaradi spomeniškega varstva ni dovoljeno, za nakup pa ni zanimanja, saj je treba pri obnovi  upoštevati veliko omejitev. To zagotovo ne gre v dobrobit vasi.