Spominska slovesnost ob 80. obletnici tragičnega boja Sočanovega bataljona

Konec januarja, 2025, je v organizaciji KO ZB za vrednote NOB Hruševje, potekala krajša spominska slovesnost, v počastitev padlih borcev Sočanovega bataljona pri spomeniku v Sajevčah. Ob prisotnosti tajnice ZB za vrednote NOB Postojna, tov. Katje Vuga, je zbrane pozdravil podpredsednik  KO ZB za vrednote NOB Hruševje tov. Zoran Trošt. Poudaril je pomen narodnoosvobodilnega boja, ki je temeljil na pogumu, tovarištvu in neomajnem domoljubju za sedanje in bodoče rodove. Predstavniki KO ZB za vrednote NOB Hruševje so položili cvetje k spomeniku, v kulturnem programu  pa je Branka Černigoj, med drugim  poudarila, da  mir, svoboda  in  človekove pravice niso samoumevni, temveč se je treba zanje vedno boriti.  Vsi prisotni so nato nadaljevali tradicionalno druženje na Dolenčevi kmetiji, kjer so  postregli s domačimi dobrotami.

Borci Sočanovega bataljona so bili na poti na Dolenjsko, da bi okrepili I. brigado Narodno-osvobodilne vojske. Pot je bila izjemno naporna, saj so v glavnem pešačili ponoči, ko so se s Trnovskega gozda preko Vipavske doline in Krasa prebijali v smeri proti Postojni. Bila je zima, mraz, obloženi so bili s težkim tovorom (tiskarski stroj, akumulatorji, sol,..), ki so ga morali prenesti na cilj. In ko so se približevali Razdrtemu, so morali gaziti po vedno višjem snegu. V takšnih razmerah so prehodili 120 kilometrov, zadnji del poti v neprekinjenem 13-urnem maršu, ko so skrajno utrujeni, premočeni in premraženi 30. januarja ob 7. uri zjutraj prispeli do Sajevč. Poveljnik bataljona Ivan Klobučar − Sočan je namestil dve straži (eno pri Bošnarjevi požgani domačiji, drugo v cerkvenem zvoniku), borci pa so se razporedili v 15 hiš (kolikor jih je bilo tedaj v vasi) in se greli, sušili premočeno obleko in čevlje, kjer je bilo mogoče: v kuhinjah, v hlevu ali na senu. Nihče ni slutil, da
se približujejo Nemci, ki so zajeli borca na straži pri Bošnarjevi hiši in obkolili vas. Ko je dobra polovica borcev čakala v vrsti na kosilo pri Lenasovih, se je nenadoma začelo streljanje, ki ni trajalo več kot 10 do 15 minut; borci so bili presenečeni, niso bili pripravljeni na napad, zato so bile posledice hude: 4 mrtvi, 13 hudo ranjenih, 2 zajeta in več kot 10 pogrešanih, skupaj je bil bataljon ob tretjino moštva. Ob napadu je bil smrtno zadet tudi komandant bataljona, ki je bos skočil iz hiše pri Lenasovih.

Ranjencem so takoj pomagali domačini in aktivistke iz bližjih vasi: Rakulik, Studenec in Hruševje. Nekaj lažjih ranjencev so lahko skrili. Za težje so obljubili pomoč v Komandi mesta, ki je bila na Ubeljskem. Žal so jih Nemci naslednji dan, 31. januarja, prehiteli. V dopoldanskih urah so prišli v Sajevče v belih kombinezonih. Ranjene borce so odpeljali v Postojno, Korenikovo hišo pa so zažgali. Dva ranjenca sta umrla, druge pa so v postojnski bolnišnici stražili Nemci. Pa vendar je aktivistkam uspelo prihajati do njih, da so jim pomagale. Preživeli ranjenci so se s toplo hvaležnostjo spominjali dr. Franca Ambrožiča za posebno skrb in nego, saj je šlo za hude rane, ki so terjale dolgotrajno zdravljenje. Večina ranjencev je od tega tragičnega dne postala invalidna. Nekaj jih je še v mavčnih povojih pričakalo svobodo. Preostali borci so nadaljevali pot na Dolenjsko in v Belo Krajino, v Črnomelj.

Ana Horvat, KO ZB za vrednote NOB Hruševje