Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Bizjak iz Zagona

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Bizjak iz Zagona

besedilo: Marino Samsa

fotografije: arhiv družine Bizjak

Ludvik Bizjak mlajši iz Zagona je vsestranski ustvarjalec, področja njegovih interesnih  zanimanj in konjičkov so obsežna in raznolika, kar opazimo že ob obisku njegove domačije. V oči nam padeta lepo dodelana fasadna štukatura in poslikano hišno pročelje. Ampak to ni njegova rojstna hiša, temveč novogradnja iz časa, ko si je ustvaril družino. Že dvakrat je prejel občinsko priznanje akcije Postojna v cvetju za najlepše urejen vrt in za kmečki vrt, letos pa  priznanje za praznično okrašen zasebni objekt v akciji Postojna v prazničnih lučeh. Tokrat nam je kot sogovornik ob starih fotografijah obudil spomine iz zgodovine njegovih družinskih prednikov.

Ko smo s pomočjo ljubiteljske rodoslovke Nade Šantelj brskali po  njegovem rodbinskem drevesu, smo kot prvega zabeleženega našli Pavla Bizjaka, rojenega okrog 1675. Njegov sin Matija Bizjak, po domače Pavlinov, je bil poročen z vaščanko Marijo Dolenc. Njunemu sinu Gregorju (1740) se je v zakonu z Marijo Rotar iz Studenega rodilo 7 otrok, med njimi sin Jakob (1765). Z ženo Uršo Fajdiga iz Malega Otoka sta v tedanji hiši s hišno številko Zagon 6 vzgojila štiri otroke. Tudi njun sin Martin, ki je v hišo pripeljal za nevesto vaščanko Marijo Klemen, je v zakonu imel štiri otroke: Marijo, Nežo, Jakoba in Antona. Gospodar pri hiši je ostal najmlajši Anton. Domov je pripeljal štiri leta mlajšo (1848) vaščanko Ivano Furlan. Med osmimi sorojenci sta jima dva umrla že kot otroka, manjšo kmetijo pa je prevzel sin Anton. S pomočjo rodbinskih dreves hitro opazimo, kako so se ista imena prenašala iz roda v rod in kako so se v isti družini ponavljala v slučaju prezgodnje smrti otrok. Ta je bila zaradi takratnih zdravstvenih razmer zelo visoka.

Anton se je leta 1911 poročil z Marijo Lumbar iz Hrašč. Med njunimi sedmimi otroci je tudi leta 1922 rojeni Ludvik Bizjak starejši, oče našega pripovedovalca, tudi Ludvika. Očetovega brata Pavla so mesec dni po kapitulaciji Italije ustrelili Nemci. Oče Ludvik se je v mladih letih preživljal kot sekač in tesar. Pod njegovo roko je nastalo več »cimprov« za vaška ostrešja. Vpoklicali so ga v italijansko vojsko, po vrnitvi iz južne Italije pa se je pridružil partizanom. Kmalu po vojni se je zaposlil na postojnski pošti. V službi poštarja je ostal do upokojitve. Poznanstvo ljudi po vseh vaseh ga je spodbudilo, da je postal ljubiteljski filatelist, v glavnem je zbiral stare bankovce. Poročil se je s Frančiško Lucijo Rebec, Mežnarjevo iz Zagona. Pripovedovalec Ludvik se rad spominja svojih mladih let, ko so doma dosti prepevali. Oče ni bil tako dober harmonikaš kot mama Frančiška, ki je igrala tudi na orglice. Ludvik ima še tri brate – Berta, Rajka in Damjana. V hišnem ansamblu, vaščani so ga poimenovali »The Mežnar brothers«, je Ludvik igral kitaro, Rajko harmoniko in Berto bobne. Ludvika so poznali tudi po veščini jodlanja. Igrali so po vaških zabavah, porokah in seveda na pustnih povorkah. Rad se pohvali, da je muziciral z mnogimi muzikanti, tudi s starejšo zasedbo Akordov in harmonikarjem, urarjem Vinkom Marinškom. Zagonska mladina in  pobudniki »Mežnarjevi bratje« so bili med pionirji in dve desetletji gonilna sila vsakoletne postojnske pustne povorke. Mamini starši, oče Jernej in mama Frančiška, so bili obdarjeni z več talenti, poznali so jih kot umetniško družino. Mama je imela certifikat za šiviljstvo, oče za čevljarstvo, in do poklica sta spravila dosti vajencev in vajenk. Jernej je dolga leta (kot že rodovi prej) opravljal zadolžitve cerkvenega mežnarja. Od tod tudi družinsko ime Mežnarjevi. Mama Frančiška je včasih ob večerih obujala spomine.

Med vojno, po požigu Gorenj, so se nemški vojaki z oklepnim vozilom, opremljenim z metalcem ognja, pripeljali v naselje. Vaščani so se v strahu pred njimi zaprli v hiše. Mamin oče, Jernej Rebec, rojen leta 1885, je imel  med služenjem v avstro-ogrski vojski čin oficirja pri konjenici in je tekoče obvladal nemščino. Tako je bil edini, ki se je odpravil med nemške oficirje in pripomogel, da se vojska ni spravila nad nemočno vas.

Ludvik mlajši se je kmalu zaposlil v trgovskem podjetju Nanos. Kot dober risar je tam prišel v reklamno in aranžersko delavnico pod vodstvom slikarja Leopolda Strnada, ki je v Postojni vodil tudi likovni klub Antona Ažbeta, kamor se je takoj včlanil in razstavljal svoja likovna dela. V takrat močnem podjetju Nanos je bil skupaj z aranžerko Sonjo Likar in Milko Umek kmalu ožigosan kot »sveta trojica«, skupina, ki je opremljala izložbe in s skopimi pripomočki ustvarjala čudovite novoletne dekoracije po vseh trgovskih izpostavah Nanosa širom ožje Slovenije in Hrvaške. Kot prvi so se ukvarjali s črkoslikarstvom in sitotiskom ter poslikavo majic in skrbeli za plakatiranje k množičnim prireditvam.

Oče Ludvik je umrl pred petindvajsetimi leti, mama Frančiška Lucija pa se je poslovila lansko leto na pragu svojega stotega rojstnega dne.