Iz Prepiha: Cerkev sv. Antona Padovanskega v Stari vasi

Prepihova rubrika: Tu živimo

Cerkev sv. Antona Padovanskega v Stari vasi

Besedilo in fotografije: Marino Samsa

Svetnik Anton Padovanski se je rodil leta 1195 v Lizboni na Portugalskem s krstnim  imenom  Fernandez. Postal je duhovnik, prepoznaven kot pridigar, učitelj, mojster jezika in javnega nastopanja. Zadnja  leta kratkega življenja se je ustalil v Padovi. Sveti Anton Padovanski je zavetnik živali, zaljubljencev in zakoncev, nosečnic, žensk in otrok, pa tudi pekov, popotnikov in rudarjev. Predvidevam, da so ga Starovaščani vzeli za svojega zavetnika, ker je poznan kot priprošnjik za varstvo pred boleznimi živine. Na dan, ko je umrl, 13. junija (1231), praznujejo Starovaščani vaški praznik oziroma shod, opasilo. 

Pravilno orientirana, obzidana cerkev stoji sredi vasi. Do nje vodi kamnit baročni porton. Njegova kamnita slopa sta okrašena z motivom romba in zaključena z okrušenima obeliskoma. V spominu imam ohranjeno podobo cerkvice iz leta 1976, ko sem jo videl prvič – z mogočno lipo pred obzidanim preddverjem, kamnitimi šivanimi robovi in dotrajanim ometom, močno potrebno obnove. Žal se je ta pred dvajsetimi leti pod okriljem spomeniškega varstva, to si upam zapisati, popolnoma ponesrečila, in je tipičen primer uničenja arhitekturne dediščine, saj je cerkev izgubila svojo zunanjo identiteto.

Cerkev iz 17. stoletja

V tlorisu si sledijo prezbiterij, ladja s pripojenim zvonikom in svojstvena vhodna lopa. Na južni strani je prezbiteriju in ladji prizidana zakristija. Nekoč je imela dodatna zunanja vrata; sedaj so zazidana, ostal pa je kamniti portal. Cerkev je bila sezidana v tretji četrtini 17. stoletja, med letoma 1663 in 1668. Gradnja je pripisana Matiju Severju, stavbarskemu mojstru iz Košane. Zvonik so postavili leta 1857. Vhodna lopa se odpira s kamnitim pilastrskim portalom, katerega lok je zaključen z volutnim sklepnim kamnom. Zvonica je dodatno ojačana z močnejšima, polkrožno zaključenima zidanima stebroma, ob stenah pa sta zidani klopci. Iz zvonice vodi v ladjo kamnit portal s profiliranimi podboji, ki jih krasijo stilizirani cvetovi. V friz sta vklesana Kristusov in Marijin monogram z letnico 1668. Na obeh straneh portala sta vzidani manjši kamniti  okni s kovanimi križi. Starejša ornamentirana lesena vhodna vrata nas popeljejo v ladjo. Zvonik ima korenasto streho, pokrito s sivo pločevino, v konici je zaključen z jabolkom in križem. Polkrožna okna  v zvoniku so zaprta z lesenimi polknicami. V južno ladijsko steno je vzidan nagrobnik Franca Jožefa Troyerja iz leta 1676, najverjetneje prvega cerkovnika in ključarja cerkve. V severno steno prezbiterija je vzidano kamnito okno s kovinskimi križi in letnico 1663  na prekladi. Okno zakristije je datirano z letnico 1679. Ladja je banjasto obokana in s parom pilastrov razdeljena na dve poli ter polepšana z dodatnim zidanim obokom. V prezbiterij, ki je za stopnico višji, vodi kamnit slavolok s sklepnim kamnom. Grebenasti oboki prezbiterija so razporejeni v zvezdasto shemo in oblikovani v gotski tradiciji.

Marmorni oltar z lesenim kipom

Poznobaročni veliki oltar sv. Antona Padovanskega je bil leta 1782 v celoti izdelan iz belega marmorja in dodatno okrašen z rdečkastimi marmornatimi detajli. V niši je lesen kip omenjenega svetnika v tipični drži z Jezuščkom v naročju in lilijo v iztegnjeni desnici. Lesen kip sv. Antona je po pripovedovanju izdelal neznan italijanski kipar. Ves čas izdelovanja je stanoval v vasi, vaščani so mu izmenično nudili prenočišče in hrano. Ker je zbolel, je kip dokončal njegov sin, nadomestni rezbar. Ob straneh stojita kipa sv. Petra in sv. Pavla. Svetega Petra prepoznamo s knjigo in ključi v rokah, sveti Pavel pa je skoraj vedno  upodobljen z mečem in knjigo v naročju. Oba kipa sta iz belega marmorja. V atiki je relief sv. Duha, obdan s kipoma putov in v vrsto postavljenih angelskih glavic. Stranska oltarja stebrnega tipa sta bila skupaj s slikama izdelana v poznobaročni tradiciji na začetku 19. stoletja – iz marmorja in stojita na zidanih podstavkih. V levem oltarju je slika svete Notburge, na vrhu pa Marijin monogram. V desnem oltarju je slika Marijine zaroke, nad njo kartuša s Kristusovim monogramom. Obe oltarni sliki sta naslikani z oljem na platno in sta v slabšem stanju. V prezbiteriju sta pred oltar postavljena novejša oltarna miza in ambon iz lesa. V ladji ni klopi, v dveh vrstah jo zapolnjujejo novejši leseni stoli. V zakristiji sta starejši, delno izrezljani, dokaj ohranjeni leseni omari. S stropa visijo trije medeninasti lestenci, okrašeni s svečami. Cerkev ima elektriko, a ne za razsvetljavo, ampak za električno zvonjenje. V zvoniku dolga leta ni bilo zvona. Italijanska vojska je za časa vojne vzela dva zvonova, in ju seveda nikoli ni vrnila ali zanju plačala odškodnine. Sedanji zvon je bil kupljen kmalu po osamosvojitvi države. 

Desno od vhoda vodijo na kor polkrožne kamnite stopnice. Kor stoji na dveh stebrih, ki se z dodatnima lokoma naslanjata na ostenje ladje. Pod korom je starejši, preprosto okrašen kamnit kropilnik na podstavku.  Po tleh so po celotni cerkvi in zakristiji položene lično izbrane, ornamentirane keramične ploščice, ki lepo dopolnjujejo izgled cerkve.