Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Urbančič iz Stare vasi

Prepihova rubrika: Ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Urbančič iz Stare vasi

besedilo: Marino Samsa

fotografije: arhiv družine Urbančič

Tokrat smo se na obisk povabili h Kranjčevim iz Stare vasi, k prijetnim sogovornikom Slavici, Francu in njunemu sinu Franku. Zdajšnji družinski priimek Urbančič je prispeval mož Franc iz Knežaka, od nekdaj pa se domačiji po domače reče Pr' Kranjčevih, ker je tu stoletja domoval priimek Kranjc. Drugo ime je bilo še Pr' Mežnarjevih, saj so dolga leta skrbeli za vaško cerkev sv. Antona Padovanskega, o kateri si lahko več preberete v rubriki Tu živimo (na 11. strani).

Brskanje po družinskem drevesu nas je pripeljalo v leto 1755. V tej hiši se je takrat rodil Anton Kranjc. O njem vemo le, da je za ženo vzel Nežo. Njun sin Štefan, rojen 1782, se je oženil z Marijo Oražem iz Selc. Že njun potomec Jožef Kranjc (1824–1915), poročen s Terezijo Turk, je bil mežnar. To zadolžitev je opravljal tudi njun sin Alojz, rojen leta 1862. Z ženo Marijo Primožič iz Grahovega sta imela 8 otrok, 6 sinov in dve hčerki, ena je umrla pri dvajsetih zaradi jetike. Znano je, da je sin Tone služil vojaščino v Italiji, bil zajet in umrl v taborišču. Pokopan je v Italiji,  v mestu La Specia ob Ligurskem morju. Eden od sinov, Jožef  (rojen 1899), je na domačijo priženil Frančiško Kontelj, Cirmanovo iz Landola. Njuna starša, Marija Šantelj iz Malna pri Šmihelu in Matija Kontelj, sta takrat živela v Cirmanovi hiši, ki stoji nasproti cerkve sv. Jošta; to je današnja Marinškova domačija. Dobro stoječa kmetija je dopolnjevala prihodke s furmanstvom. Imela sta deset otrok, peta po vrsti, Frančiška  Kontelj, se je poročila z Jožefom Kranjcem iz Stare vasi. Rodili sta se jima hčerki Marija in Slavica, naša pripovedovalka. Imeli sta še brata, ki je zaradi oslovskega kašlja umrl mlad.

Cirmanova hiša je pred prvo vojno pogorela zaradi udara strele; bila je krita s slamo kot večina hiš tedaj. Slavičin stric Matija je na vrtu postavil novo, večjo, Cirmanovo domačijo. V tej prenovljeni stavbi je zdaj gostišče Lipizzaner Lodge. Slavica Kranjc ima v spominu mnoga pripovedovanja očeta Jožefa in mame Frančiške. Med vojno so tolkli revščino, bili večkrat lačni, za dolg teden je bila družina tudi v izgnanstvu pri maminih sorodnikih v Dolenji vasi. Takrat so v strahu pred požigom vasi naložili po ukazu oblasti osnovne potrebščine na  voz lojtrnik z volovsko vprego  in zapustili dom. Ob vrnitvi je bila domačija, kot tudi druge hiše, izropana in poškodovana. Oče je pametno zakopal plug pod tlak v skednju, drugače bi še ta dobil noge. Stari oče je pomnil, kako je pred 200 leti pogorela vas v celoti in je avstro-ogrska oblast vsem priskrbela opečnato kritino. Menda ta delno še vedno prekriva njihovo streho. Takrat je bila ustvarjena tudi lesena maketa vasi, Stare vasi, kot tipičen primer pivškega kmečkega naselja. Deponirana čaka na dunajskem inštitutu za arhitekturo in gradbeništvo,  da jo odkrijejo naši muzealci.

Po pripovedovanju Slavičinega očeta so vaščane večkrat spravili na rob obupa tudi fašisti in nacisti. Slednji so tako imeli v vasi pred zidom postrojene vaške možakarje z namenom, da jih zaradi manjšega rožljanja z orožjem postrelijo. Prisebna domačinka je tekla v mesto in od tam se je s kolesom  pripeljal postojnski  dekan Franc Krhne, ki je tekoče govoril nemško in nekako prepričal nemške vojake, da so jih izpustili. Tudi partizani so podobno razvrstili domačine pred zid, vendar jim je bilo tudi takrat prizaneseno.

Takoj po vojni so v kuhinji obnovili robusten, star zidan štedilnik, še edinega od treh v vasi, ki jih je izdelal italijanski mojster med vojnama. Še vedno ogreva zanesljivo in učinkovito celotno stavbo. Pri hiši so imeli največ deset glav živine, več jih ni šlo v hlev. Takrat je bila živina predragocena za preživetje, in se v zimskem obdobju ni prosto pasla zunaj. Sedaj vzdržujejo le tri glave, gozd pa še vedno predstavlja dodaten vir zaslužka. Očetov brat Franc si je z nadarjenostjo pridobil naklonjenost župnika, da mu je omogočil šolanje ekonomije na Dunaju. Ko so takrat pregovarjali starše, naj ga pošljejo študirat, so doma skomignili z rameni in dejali: »S čim pa? Doma jemo samo močnik.« Franc se je po končanem študiju najprej zaposlil na postojnski banki, pozneje pa prevzel odgovorno mesto upravnika Italijanske hranilnice na Opčinah pri Trstu. Tam se je poročil s Čehinjo, vendar je kot zaveden Slovenec redno obiskoval Staro vas in sorodstvo. V Trstu že 60 let živi tudi Slavičina sestra Marija, ki si je tam našla moža.

Marija in mama Frančiška sta odigrali manjšo stransko vlogo v filmu Noč vampirjev, ki so ga leta 1963 kar cel mesec snemali v Stari vasi. Ta se je takrat spremenila v filmsko vas. Film je bil posnet v zahodnonemško-jugoslovanski koprodukciji in je bil v različnih enačicah predvajan po vseh svetovnih filmskih kinodvoranah. Naslednje leto je bila svečana premiera v prepolnem postojnskem kinematografu. Med slovenskimi igralci so sodelovali Vida Juvan, Stane Sever in Danilo Turk, poleg glavnih nemških igralcev je zaigral v tistem času  bolj opazen Američan John Kitzmiller. Takrat je Stara vas,  ponoči osvetljena z reflektorji in napolnjena s številnimi statisti in znanimi igralci, spremenila ritem življenja. Celo živini so spremenili urnik napajanja in sprehajanja na pašo. Slavica je v tedanjo staro Lenčkovo hišo, ki je imela še črno kuhinjo in bila ena od glavnih prizorišč snemanja, prinesla posušene začimbe, da so jih obesili nad ognjišče in popestrili scenografijo. Druga pomembna snemalna lokacija je bila domačija Šuštarjeve Pepe.

Zgovorna Kranjčeva Slavica ima na zalogi še dosti zanimivih zgodb; vredno bi jih bilo zapisati, da ne bi ušle pozabi.