Prepih na obisku: Miha Furlan

MIHA FURLAN

Besedilo: Jaka Zalar

Miha Furlan je plesalec, koreograf in vodja Plesne šole Artifex Postojna, ki pravi, da je bil že v osnovni šoli zelo živahen, s plesom pa se je spoznal šele kasneje. V mladostniških letih ga je večinoma zanimal šport. Najdemo ga tudi na seznamu nekdanjih članov Postojnske godbe 1808. Sprva med znanci ni začutil odobravanja do plesa, a se na to ni oziral, šel je svojo pot. Vedno pa se je lahko zanesel na močno podporo domačih. Ta stabilnost mu je dala pogum, da je stopil izven okvirjev. Pravi, da je pri plesu veliko kreativnosti, pogosto je odraz tvojega trenutnega počutja. Slava nikoli ni bila med njegovimi cilji, v plesu je vedno želel le uživati in na takšen način vzgaja mlade plesalce v plesni šoli. Najraje jih povezuje, da razmišljajo o dobrih odnosih in spoštljivosti drug do drugega. Tam, kjer so drugi obupali, Miha vidi perspektivo in voljo. Prepričan je, da na osnovi tega lahko gradiš tudi uspehe.

V mladosti nisi le igral na bobne, bil si tudi uspešen atlet. Kako si se navdušil za ples?

Pot me je zapeljala v ples pri sedemnajstih ali osemnajstih letih. Z MTV sta na televizijo prišla hip hop in rap. Vsi smo to poslušali, čeprav smo bili prej težki rokerji in pankerji. Takrat je v Postojni nastopala skupina deklet pod imenom Obsession. Prijatelja sta me prepričala, da bi še mi poskusili s plesom, fantov plesalcev takrat ni bilo. Spomnim se, ko sem jim na pijači rekel, »kaj je z vami, kdo bo to sprejel.« Kombinacija gibanja in glasbe, ki smo jo poslušali, pa me je že po prvem treningu prevzela. Skupaj smo bili sicer aktivni le kakšno leto, jaz sem pa že prvo poletje šel na plesne kampe. Tam je nek ljubljanski koreograf stopil do mene in me vprašal, kje sem se skrival ves ta čas. Očitno je v meni videl potencial in me je želel vzeti pod svoje okrilje.

Bil si ravno pred maturo: kako si vse izpeljal?

Tudi atletiko sem še vedno treniral, Hvaležen sem trenerju domačinu Miranu Bizjaku, ki mi je dal veliko znanja o motivaciji in psihološki pripravi, vse to mi je kasneje prišlo prav pri mojem poklicu. So mi pa doma takrat rekli, da me podpirajo, a na dveh konjih ne morem jahati. Koreograf mi je svetoval, da naj vsaj redno treniram. Takrat je v Postojni učila Azra Selimanović, ki ima zdaj svojo plesno šolo v Ljubljani. Nekako se je poklopilo, da sem dobil nekaj plesne podlage. Nato sem šel v Ljubljano, tam leto dni tekmoval, nato pa že poučeval. Ta koreograf je bil sprva zraven, dal mi je še nekaj nasvetov in rekel, da bom zmogel. Učil sem se prek lastnih izkušenj in napak.

Začel si pozno, nato pa se je vse odvijalo zelo hitro.

Z nadzvočno hitrostjo. Tako je včasih bilo, so te kar porinili v vodo. Bil sem tak, da sem najprej privolil, nato pa razmišljal. Vmes sem bil sprejet na Fakulteto za šport, a sem doma povedal, da bi se raje ukvarjal s plesom. Kljub podpori so mi starši rekli, naj poskrbim, da bom lahko na dolgi rok od tega živel.

Kmalu pa se ti je ponudila priložnost, da obiščeš Los Angeles.

Ko sem za to slišal, sem takoj začel varčevati. Ker sem imel okoli 20 let, so mi pomagali tudi starši. Tja sem šel za en mesec. Tam nimaš plesnih šol, ampak plesne studie. Ti imajo odprte tečaje, ki jih lahko zakupiš in se tako učiš. Vse se tako hitro odvija: že na prvem treningu sem ugotovil, da opravijo dvakrat več vaj. Iz sebe sem skušal izvleči čim več in tega se sčasoma navadiš. Moj cilj je bil pridobiti čim več znanja. Tam se bil že štirikrat, petkrat. Ker je Los Angeles meka šovbiznisa, je v ozadju prepričanje, da boš tam vzpostavil stik z nekom, ki te bo spravil v industrijo.

Verjetno pa mnogim ne uspe …

Ko začneš srečevati ljudi, spoznaš tudi slabo stran tega posla. Kot »mulc« sem imel velike želje o Ameriki. Ugotovil pa sem, da morda Los Angeles ni to, kar si želim. Veliko stvari moraš zadržati zase. Zvezdniki velikega kova s plesalci pogosto ne ravnajo lepo, izjeme so redke. Avdicijo že dobiš, če pa nimaš urejenega statusa, je plesalec za tabo ravno tako dober. Veliko deklet je pristalo v erotičnih barih, da so ohranile delovni vizum in finančno stabilnost. Želim si delati po svetu, po izkušnjah pa sem željo po življenju v ZDA opustil. So pa gotovo dober kraj za trening.

Zgodba Artifexa se je začela z 2. sezono šova Slovenija ima talent, fantje pa niste prihajali iz istih plesnih šol. Kdo je dal pobudo za sodelovanje?

Takrat sem bil v Šoli za nastopanje Bast, en fant v Kazini, pet pa v Boleru. Prvotna ideja je bila, da naredimo skupino za battle, Tadej Premk pa je prišel z idejo o sodelovanjue v Slovenija ima talent. Pojma nismo imeli, v kaj se spuščamo, prej se nismo niti dobro poznali. Za to ni smel nihče izvedeti, zato smo bili skriti za maskami. Po polnoči smo se skrivali po dvoranah in trenirali, podtalno smo delovali. Na začetku se ni nihče spraševal, ko pa smo se pojavili na televiziji, sem slišal med treningi, da se v plesnih krogih pogovarjajo o tem. Moral si pa ostati hladnokrven in iskati izgovore, hecno je bilo.

Po finalu ste imeli veliko nastopov, nato se je zanimanje ohladilo in leta 2012 ste skupaj v Ljubljani odprli plesno šolo, tri leta za tem pa še v Postojni.

To mi je vedno zanimalo, čeprav sem bil več let v Ljubljani. Septembra 2015 smo najeli prostor v B2 Kazarje in odprli Artifex v Postojni.

Zdaj je sicer na Kolodvorski. Enoti ste kasneje ločili, kajne?

To se je na koncu izkazalo kot prava odločitev. Nekaj let je bila to skupna ideja, potem pa sem ugotovil, da je našim fantom prioriteta Ljubljana. Namen je bil, da postane samostojna enota in raste. Nisem želel, da so tukajšnji plesalci druga violina. Veliko smo delali na tem, da se počutijo del neke skupnosti, ne pa privesek večje slike. Ples v Postojni sem želel postaviti na zemljevid. Ko sem se odločil za šolo, so bila za mano tekmovanja, nastopanja za izvajalce, nisem imel več potrebe po raziskovanju samega sebe kot plesalca. Zdaj hočem to omogočiti tukajšnjim otrokom, ki si bodo to želeli. Če bo enemu uspelo doživeti vse, kar sem dal skozi, sem naredil svoje. Plesni razvoj teh otrok mi je sekundarnega pomena, jaz vidim njihov osebnostni napredek. Bistvo je, da je to prostor, kjer se dobro počutijo in se lahko razvijejo v boljše ljudi. Najbolj šteje, ko se ti starši zahvalijo,, ker se je njegov otrok popolnoma spremenil.

Urbani plesi danes pridobivajo na priljubljenosti in pozornosti, mar ne?

Za nastope hip hopa je malo možnosti. Če že, gre za nek komercialen ples, ki je mešan z raznimi latinskoameriškimi ritmi. Hitro ugotoviš, da potrebuješ širino. V moji prvi skupini smo želeli samo hip hop, ko pa začneš delati za televizijo, ugotoviš, da nisi glavni na odru. Ne, ti si kulisa, plesalec v ozadju. Ljudje gledajo pevce, igralce. V bistvu delaš zelo preproste stvari, ampak organizator potrebuje profesionalce, ki se to lahko naučijo v pol ure.

Delaš pa vse popoldneve, tudi pozno v noč, in nastopaš takrat, ko se drugi zabavajo. Je ples tudi osamljen poklic?

Vse moraš podrediti temu. Ko sem bil še v Ljubljani, smo po cele dneve trenirali, učili, med počitnicami iskali tabore. Ko so ljudje hodili na morje, smo mi varčevali za dodatna izobraževanja. Mislim, da nisem manj treniral kot vrhunski športnik. Sem pa na področju, ki ga redki spoštujejo, čeprav brez plesalcev veliko dogodkov ne bi bilo. Iz tega vidika je mogoče osamljen poklic. Medtem ko drugi uživajo v veselem decembru, ti nastopaš. Velikokrat se vprašanje o tem, kam gremo za silvestrovo, konča z odgovorom, da delam. Imaš veliko plesnih prijateljev, s katerimi se druženje konča z zaključkom projekta. Potem, ko se oder podre, prideš domov in si po vsem dogajanju, tremi in adrenalinu, nenadoma sam. Velikokrat je bilo to težko sprejeti, ko si le nekaj ur nazaj stal pred 2000 ljudmi. Pogosto potem vzameš vsak projekt, da ohraniš ta adrenalin, dokler ne pregoriš. Zato moraš misliti nase in se pravočasno ustaviti.

Kateri od številnih dosežkov je pustil največji pečat?

Nisem si predstavljal, da bom kdaj stal na odru z izvajalko, kot je Severina. Take stvari so mi bile nekoč zelo pomembne. Danes se nasmehnem, ko na to pomislim. Seveda, ponosen sem na plesno šolo. Nekoč, kakšnimi petimi leti, pa sem bil povabljen v Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora. Izvajali so program z zunanjimi sodelavci, da so tako mladim predstavili poklice in delo. Zmenili smo se, da bi jih ob tem naučil še malo plesa. Že vnaprej so me opozorili, da se lahko zgodi karkoli, lahko se celo stepejo. Predstavil sem jim svojo pot v obliki iskanja motivacije za življenje. Tako kot njih tudi mene takrat šola ni preveč zanimala. Hotel sem jim pokazati, da mi je kljub vsemu nekaj uspelo. Predstavil sem jim preprosto koreografijo, presenečen, da so sploh želeli sodelovati. Na koncu sem jih posedel v krog in jim odplesal čustveno nabito koreografijo, ki mi je bila takrat zelo pri srcu. Ko pa sem odhajal, je tam v solzah čakala eno najbolj problematičnih deklet. Iskreno se mi je zahvalila in me objela. Rekla mi je, da v življenju še ni občutila česa tako močnega kot takrat, ko me je gledala plesati. Od vseh odrov, navdušenj, pohval, mi je to najbolj ostalo v spominu. Zdaj mi je kristalno jasno, zakaj to počnem. Takrat je vse skupaj dobilo smisel. Ponosen sem, če lahko mladim predam svoje izkušnje, in vesel sem, ker je vse skupaj povračilo staršem za zaupanje in podporo.