Prepih na obisku: Dan Pečnik

Prepihova rubrika: Na obisku

DAN PEČNIK

Besedilo: Polona Škodič

Kovaški mojster Dan Pečnik, doma iz Lohače, je radoživ klen mladenič prešerne narave, iskrivega duha in dobrosrčnega nasmeha. Prostor za svojo kovačijo je našel in uredil pod oboki nekdanje stare šole v Planini. Naravnost očara pogled v njeno notranjost, opremljeno s črnimi, težkimi starinskimi stroji, pečmi in raznimi orodji. Z dušo in srcem je predan svojemu poklicu, ki zahteva veliko moči in težaškega dela, oziroma stari obrti, v kateri se je tako rekoč samoizobrazil in prekalil. Mladih kovačev na Slovenskem je najbrž samo še kakšnih pet. Pogled na njegove prefinjeno izoblikovane unikatne kovaške izdelke, kot so najrazličnejši noži in sekire, sproži val občudovanja tako pri običajnem opazovalcu kot pri najzahtevnejšem poznavalcu. Z njimi pa ni postal prepoznaven in iskan samo doma, temveč tudi v širšem prostoru, celo onkraj luže, v Hollywoodu, povsod tam, kjer znajo ceniti ročno izdelana rezila in orodja. Lani mu je naš Podjetniški inkubator Perspektiva podelil nagrado za najboljšo podjetniško idejo za organizacijo in izvedbo kovaških tečajev.

Dan je prijeten in nadvse zanimiv sogovornik, podkovan z mnogimi znanji, svetovljansko odprt in zrel v svojih pogledih, vizijah in poslovnosti. Za svojih devetindvajset mladih let je z lastnim delom ustvaril veliko. Kot poudari, je res sam svoje sreče kovač, njegova dobrovoljnost pa je naravnost nalezljiva.

Pred dvema desetletjema se je vaša družina preselila iz Logatca na Lohačo. Tu se je pravzaprav začela ustvarjalna pot malega fantiča, ki ga je zanimalo marsikaj, po malem že takrat tudi kovaštvo.

Lohača je moje in naše prelepo življenjsko okolje, kjer sem srečen doma. Naša hiša naj bi po pripovedovanju ostalih vaščanov zrasla kot druga v tem, takrat še večinoma neposeljenem kraju pred približno 50 leti. Pognali smo korenine in v domači garaži sem začel ustvarjati svoje prve izdelke. Mami sem izmaknil fen za lase in ga uporabil za spodpihovanje ognja. Med zloženimi zidaki sem naredil svojo prvo peč in ker ni bilo pri roki kladiva, sem si pomagal kar s sekiro. Koval sem kar na tleh. Nastal je moj prvi izdelek, ki seveda ni bil nič posebnega, a me je delo z ognjem in železom tako navdušilo, da sem ta poklic izbral za svojo življenjsko pot.

Čeravno vas je srednja šola brusila za fotografski poklic, ste svojo pot  nadaljevali v klasičnem kovaštvu.

Res je. Fotografija še vedno ostaja moj hobi in šolanje mi je dalo marsikaj dobrega in koristnega, a me je kovaštvo nezadržno vleklo naprej. Iskal sem mojstre, pri katerih bi se lahko izobraževal v tej obrti. Srečeval sem jih na sejmih, a me nihče ni hotel vzeti za vajenca. Tako sem bil primoran postati samouk in se do znanj sam dokopavati po gotovo veliko težji in daljši poti. Malodane vsa orodja in kladiva, ki jih vidite v tej kovačiji, sem skozi leta izdelal sam. Vse, kar vidite od težkih strojev, sem si pridelal in prislužil sam. Če bi še enkrat izbiral, najbrž ne bi šel spet po tej težki poti, a mi vseeno ni žal, da sem prišel do tega, kar in kjer sem zdaj.

Simpatičen in domiseln kovinski vitez pred hišo, ki ste ga naredili pred nekaj leti, je simbolični Erazem Predjamski, ki dopolnjuje podobo vasi in kot zgodovinski lik nagovarja mimoidoče, domačine, turiste in pohodnike od vsepovsod.

Na Lohači nam je skupen interes lepo urejena okolica, pa tudi zgodbe, ki so se nekoč odvijale v teh krajih v Podguri, so zanimive in sooblikujejo turistično podobo in utrip pokrajine. Moja mama Barbara je nova predsednica Turističnega društva Pudgura. Društvo ima pomembno poslanstvo, saj si že vsa leta delovanja prizadeva za ohranjanje in promocijo naše naravne, kulturne in etnološke dediščine.

Specializirali ste se za izdelavo unikatnih nožev in raznih sekiric iz najboljših vrst jekla po posebnih postopkih. V vsak izdelek je vdelana odličnost.

Pretežno izdelujem najrazličnejše nože, kot so kuhinjski ali lovski, in sekirice za kampiranje in rezbarjenje. Sicer pa se lotim vsega – od okrasnih ograj do kmetijske mehanizacije, orodja za mizarje in gozdarje … Čar tega so vrhunska orodja z vrhunskim materialom – jeklom, ki dlje časa zdrži ostrino kot komercialna orodja. Seveda so cene višje, ker gre za ročno delo in kakovost na najvišji ravni. Pogosto izdelujem tudi t. i. damaščansko jeklo, to je večplastno jeklo, v povprečju ima od 180 do 400 plasti, ki s postopki spajanja ustvarjajo prelepe teksturne vzorce. Jeklene ploščice (nemško jeklo) segrevam na 1350 0C, da se nato s kovanjem spajajo v en kos. Ta postopek imenujemo kovaško varjenje. Vsak izdelek je tako unikat s svojim vzorcem in različnimi tehnikami kovanja.

Pri svojem delu je bil kovač vezan na ogenj in na znanja, ki so jih obvladovali le posamezniki. Zato je bilo njegovo delo bolj ali manj skrivnostno in povezano z mnogimi miti in legendami. Kovaško delo je kompleksno in zahteva nemalo veščin in znanja. Zanj so potrebni moč, pogum, vztrajnost, disciplina in tudi inovativnost.

Kovaštvo je umazano, garaško in težaško delo, v katerega moraš vložiti ogromno. Moraš mu biti predan s srcem, zato denar oziroma zaslužek ni glavna motivacija. Samo v en osnovni nož vložiš kakšnih dvajset ur ročnega dela, najzahtevnejšega sem izdeloval okrog 120 ur. Moja delavnica ne pozna digitalnega sveta, vse je v glavi in v rokah – vsi načrti, tehnologije in postopki dela. Vedno me je zanimala tudi zgodovina, ki sem jo na široko spoznaval ravno ob delu v tem poklicu. Ko se kovanje izdelka zaključi, to še ni vse. Največ je postprodukcije – sledijo torej brušenje, kaljenje, še več brušenja, oblikovanje lesa, pakiranje, marketing, birokracija in tako naprej. Sam izdelujem skorajda vse, razen usnja, – od surovca do končnega izdelka z lesenim ročajem, ki ga dokončam v svoji lesarski delavnici na Lohači, jo pa nameravam kmalu preseliti na prostor zraven kovačije. Tako bo vse na enem mestu in bo proizvodnja bolj učinkovita. Noži so seveda zaščiteni v unikatnih, ročno izdelanih usnjenih tokih. Te izdela zame po meri usnjarski mojster Črt Kovač.

Najprej ste imeli svojo delavnico v industrijski coni v Podskrajniku, nato ste novo lokacijo našli v Planini. Pogled na masivne stare stroje je naravnost osupljiv. Kako ste jih našli in od kod vse ste jih prepeljali?

Stavba in prostor, v katerem je zdaj kovačija, je bila včasih šola in ima svojo zgodovino. Veseli me, da sva z lastnikom stavbe našla skupen jezik in se odločila za prenovo. Vedno je pripravljen pomagati, če karkoli potrebujem, za kar sem mu zelo hvaležen.

Prevoz in premik teh več ton težkih strojev v delavnico je bil zelo zahteven in težek, prav tako pa ne poceni. Prepeljali smo jih iz Idrije, Ruš, Celja in še od drugod, praktično iz cele Slovenije. Zaradi danosti samega prostora smo jih morali zvleči vanj in namestiti dobesedno na roke. Pri tem so mi seveda pomagali prijatelji, brez njih ne bi šlo. Nekateri stroji štejejo sto in več let, in še danes delujejo brezhibno. V njih so vsa stara znanja in tehnologije. Tu sta t. i. 'norca' – kovaški kladivi in so še različne preše ter tri peči – na koks, plin in kalilna na elektriko.

Kovaštvo ima kot obrt tudi na Slovenskem dolgo in zgodovinsko pomembno vlogo. Obrt, ki je nekoč še kako cvetela, je zdaj postala redkost. Še pred kakšnimi sedemdesetimi leti je bilo treba tudi na Notranjskem podkovati veliko konj. Kako pa je s kovaškim poklicem in mojstri danes?

Kot sem že omenil nas je zelo malo, sploh mladih resnih v tej obrti. Na splošno je v Slovenji še kakšnih trideset, morda štirideset starejših kovačev klasičnega kova. No, gotovo pa je kar nekaj več tistih, ki imajo kovaštvo zgolj za svoj hobi. V Pivški kotlini sem verjeto edini predstavnik mlajše generacije. Sicer v kovaštvu poznamo več branž, kot so: orodno, umetnostno, podkovsko, utopno in splošno kovaštvo.

Slovenski trg pozna vaše izdelke pod imenom Orodno Kovaštvo Pečnik. Odkrila pa sta  jih tudi tujina in celo filmski svet, kjer so poznani pod vašo zaščitno znamko Noric Steel. Od kod ime?

Ime izhaja iz Keltsko-noriškega kraljestva, ki naj bi v 2. in 1. stoletju pr. n. št. zajemalo dele današnje Slovenije, morda tudi dobršen del Gorenjske in Avstrije. Na tem območju so izdelovali visoko kakovostno noriško jeklo za lastne potrebe, uvažala pa ga je tudi rimska vojska. Noriško jeklo je tako postalo sinonim za kakovost. Moje nože in sekire so kupili tudi člani ameriške zasedbe Jackass. Nad njimi so navdušeni tudi Pero Lovšin in drugi znani Slovenci.

Dali ste idejo in pobudo za tečaje, na katerih prikažete poklic kovača in udeležence vodite skozi proces izdelovanja predmeta.

Trenutno nudim tri različne tečaje, ki sem jih pripravil za posameznike ali manjše skupine. Zanimanja je kar precej, udeleženci so stari od 14 do 65 let. Na tečaju si lahko izdelajo svoj nož, sekiro ali podkev za srečo. Na izobraževanje ali prakso pa pridejo tudi dijaki mnogih srednjih in poklicnih šol, posebno iz strojnih strok, saj se v tem ne morejo preizkusiti skorajda nikjer več. V bodoče si želim odpreti kovaško šolo za celo državo in s tem poskrbeti, da se ohranja ta obrt kot dragocena dediščina našega prostora.