Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma družine Požar iz Belskega

Prepihova rubrika: ohranjene podobe

Iz fotoalbuma družine Požar iz Belskega

Besedilo: Marino Samsa

Ko s potomci družin, sodelujočih v tej rubriki, pregledujemo izbrane fotografije, sem nemalokrat presenečen, kako skrbno jih hranijo kljub njihovi časovni oddaljenosti. Nekatere so odlično posnete in ohranjene, druge spet času primerno »zmatrane«, le redke z zapisom na hrbtni strani. Zares stare fotografije so v glavnem vse posnete ob svečanih priložnostih. V Belskem nam je nekaj svojih fotografij dal na vpogled Anton Požar. Prijeten sogovornik nam je zaupal nekaj podatkov in zgodb o svojih prednikih. Datume in letnice je stresal iz rokava, kot da jih bere. V smehu je pripomnil, da je večkrat problem spomniti se, kaj je bilo včeraj za kosilo.

Praded Antona Požarja je nosil isto ime, na svet je prijokal okrog leta 1852. Doma se je že takrat reklo »Pr' Matičkovih«. Domačija stoji na ovinku ceste, ki pelje v klanec k cerkvi sv. Justa. Oženil se je s Katro Podboj - Hurnovo iz Studenega in menda je ona nosila hlače pri hiši. Imela sta 8 otrok, dva sta umrla kmalu po rojstvu. Med petimi sinovi je bil prvorojenec Matevž (1887), ki se je poročil s Katro Simčič - Čenčktovo. Imela sta 7 otrok, ena od dveh hčera je umrla stara 19 let, ko jim je leta 1925 pogorela hiša. Zaradi gašenja z vodo v dimu je dobila pljučnico, kar je bilo usodno. Matevž je zbolel in umrl pri 48-ih v bolnici v Trstu. Ker niso mogli do trupla,  je tam tudi pokopan. Drugi sin, Andrej (1892), je bil perspektiven, kar 8 let je služil vojsko v avstro-ogrski državi. Sicer je bil »vaški glavar«, vendar med vaščani ni bil najbolj priljubljen, mogoče zaradi nemške vojaške vzgoje in nepopustljivosti v svojih prepričanjih. Z ženo Ivano Miklavčič - Kmetovo iz Studenega sta imela 6 otrok. Tretji sin Franc (1995) je ostal na kmetiji. Oženil se je z 18 let mlajšo Marijo Česnik iz Javornikov, »kelnarco« v vaški gostilni »Pod lipo«. Takrat so v vasi delovale štiri gostilne, vse so poslovale dobro tudi zaradi furmanstva. Predvsem sekači in prevozniki lesa so po težkem »šihtu« radi zavili v »oštarijo« pa tudi balinali na »balin placu«. Četrti sin Ivan - Janez (1897) se je izučil za krojača in je imel svojo delavnico na Tržaški cesti v Postojni; izdeloval je pretežno moške obleke. Z ženo Marijo Dolenc iz Slavinj sta imela dva sinova in dve hčerki. Peti sin, Anton, oče našega pripovedovalca Antona, se je poročil z vaščanko Marijo Požar - Semščevo. V zakonu se jima je rodilo 8 otrok, žal so prvi štirje umrli mladi, najstarejši pri dveh letih in pol. Sledili so sin Branko, hčerka Milka, naš sogovornik Anton (1939) in  hčerka Zorka, rojena pred kapitulacijo Italije.

Anton je bil kot otrok šibkejšega zdravja, zato pa toliko bolj bister. Ker je bral in pisal že s četrtim letom, so ga na prigovarjanje učiteljic tedanje belške šole vzeli v šolo že s petimi leti. Tam se je, kot je povedal, dolgočasil, saj je že gladko pisal in bral. V šoli v Bukovju je bil zato v razredu ob krajših odsotnostih tovarišice večkrat mali nadzornik. Ker bi moral po četrtem razredu v nižjo gimnazijo v Postojno hoditi peš, šole ni dokončal. To je storil pozneje, pri 25 letih v  večerni šoli. Oče Anton je bil vpoklican na služenje vojaščine v Italijo, po zavezniški zasedbi je bil v internaciji, po razpadu fašistične države pa je prišel iz Italije domov kar peš. Ko so Nemci med vojno leta 1943 požgali Gorenje, so se napotili v Belsko z enakim namenom. Antonov stric Andrej Požar, vaški glavar, ki je po osmih letih bivanja v Avstriji odlično govoril nemško, je na vhodu v vas pričakal poveljnika nemške vojske in ga z oficirji  povabil v gostilno. Po pogovoru in s pomočjo več poličev vina so Nemci po prekrokani noči opustili namen požgati vas kljub odločbi z imenom vpisane vasi na seznamu, kot so pokazali. Poveljnik je poudaril, kaj vse je mogoče, če obvladaš dominantni jezik tretjega rajha.

Oče Anton in brat Andrej sta bila iskana tesača in »cimpermana«, ostrešja sta izdelovala po celi tedanji ožji državi. Večkrat sta si les pred obdelavo ogledala in preverila njegovo kakovost še v gozdu. Sin Anton, naš sogovornik, je po odsluženi vojaščini večkrat menjal službo. Po končani enoletni kmetijski šoli v Ravnah pri Pivki je najprej služboval na kmetijskem posestvu Prestranek, se za nekaj let preizkusil kot poštar in kar 15 let preživel na bencinski črpalki na Ravbarkomandi. Ta je bila do izgradnje avtoceste ob današnji stari cesti najbolj obremenjena, poslovala je z neprekinjenim urnikom. Poročil se je z Jožo Turk iz Grobišča in v zakonu sta zibala dvakrat. Življenje sta jima popestrila otroka Vida in Igor, zato mu neprekinjeni delovniki niso ustrezali. Nazadnje je služboval bližje domu, v Bukovju, na takratnem oddelku GG Postojna. Upokojil se je še mlad, kmalu po 51. letu. V tem obdobju je zbolela in pri 49 letih umrla žena Joža. V hudih trenutkih mu je pomagalo petje, rad je prepeval že od mladih nog. Kot prvi in po potrebi drugi tenorist je prepeval v različnih sestavih, med drugimi v PZ Logatec, v Obrtniškem PZ, v cerkvenem PZ Studeno ter v MPZ Bukovje in PZ Slavina. V vseh letih je redno prepeval tudi na pogrebnih slovesnostih. Petje in druženje s pevci širom Slovenije je  usahnilo z začetkom epidemije. Prepeval je 60 let in za svoje dosežke na pevskem področju prejel vsa možna Gallusova priznanja; v najlepšem spominu pa so mu ostala srečanja Primorska poje. Še zdaj rad zapoje, a le doma, z novo, mlajšo ženo, ki je tudi pevka.