Srečanja generacije 1967 Osnovne šole Postojna

SREČANJE GENERACIJE 1967/1968

OSNOVNE ŠOLE POSTOJNA

Naša zgodba se začne kot pravljica: pred davnimi leti. In sicer 2. septembra 1974 smo prvič prestopili prag osnovne šole v Postojni. Letos je torej minilo že 50 let, ko smo, malo v strahu, še več pa v pričakovanju, spoznali, da ne obstajajo le starši, družina in prijatelji, marveč obstaja tudi novo okolje, namesto staršev in vzgojiteljic pa tudi učiteljice, učitelji in novi sošolci.

Prav kmalu po prvem šolskem dnevu, smo bili sprejeti med pionirje, ko smo s ponosom nosili modre čepice z zvezdo in rdeče rutke. Takrat smo se počutili zelo odrasle in pomembne.

V Postojni je bila tedaj le ena osnovna šola, katere razredi pa so bili na več lokacijah. Naša generacija je prva tri leta »hlače trgala« v t.i. stari osnovni šoli na Ljubljanski cesti, kjer sedaj že vrsto let domuje Ljudska univerza Postojna. Četrti razred pa smo začeli obiskovati na t.i. novi šoli, ki se sedaj imenuje Osnovna šola Antona Globočnika Postojna. Bili smo v štirih paralelkah – a, b, c in d, v vsakem razredu nas je bilo okoli trideset učencev. Četrti razred je bil nekaj posebnega, saj smo vedeli, da bomo šli v juniju mesecu v šolo v naravi in sicer v Supetarsko drago, v vas Dumići na otoku Rabu. Tu smo preživeli krasen teden med sošolci, učitelji in vaditelji, kjer smo skupaj plavali, se družili, igrali in se učili pod milim nebom v naravi.

Počasi smo rasli in začeli obiskovati višje razrede, kjer so se nam pridružili še vrstniki iz podružničnih šol Planina, Hruševje, Studeno in Bukovje, tako, da nas je bilo že preveč za štiri paralelke. Nastal je še dodaten e razred.

Vsa osnovnošolska leta smo se poleg učenja še zelo zabavali. Veliko smo peli, plesali, deklamirali in sploh nastopali na raznih prireditvah, nosili kurirčkovo pošto, brali za bralno značko, telovadili in tekmovali na različnih področjih, med drugim tudi za Veselo šolo v sklopu revije PIL – Pionirski list. Poleg tega smo zbirali star papir in razred, ki ga je zbral največ,  je bil nagrajen. Tekmovali smo tudi za najboljši športni razred in najboljšega športnika ali športnico.

Pa to še ni bilo vse. Povezovala nas je tudi glasba – najprej so to bile cicibanove pesmi, ki smo jih hitro prerasli in začeli smo poslušati Ropreta, Smodeta, Šifrerja, Kalemberja, Domicelja, Kranerjevo, Kovačičevo in pesmi skupin Prizma, Čudežna polja, Bijelo dugme, Bee Gees, Pink Floyd, The Police, Rolling stones ipd. Takrat se nas je že dotaknila puberteta, začele so se mladostne ljubezni, malce upiranja normam, a še vedno smo bili le navihani mulci.

V primerjavi z današnjimi generacijami, smo bili zelo samostojni – sami smo hodili v šolo in nazaj, nekateri v glasbeno šolo in še na vse ostale obšolske dejavnosti.

Za zajtrk smo pili kavo Divko, si na kruh mazali domačo marmelado ali pa med, čeprav nismo vedeli, da bodo to nekoč poimenovali slovenski zajtrk. Pili smo domači malinovec in se ogromno družili, saj ni bilo računalnikov in pametnih naprav, še stacionarnega telefona ali pa televizorja ni imel vsak. Vsi pa smo imeli radijske sprejemnike, ob katerih smo preživljali proste urice, ko nismo bili na prostem.

Večino časa pa smo bili in mame so nas komaj zvabile v notranje prostore naših stanovanj in hiš. Igre na prostem so bile za nas vse, kar smo potrebovali – tanc, pismo, gnilo jajce, gumi tvist, med dvema ognjema…

Tudi spoštovanje do odraslih in starejših smo imeli za nekaj normalnega; učiteljice – »tršice« so bile za nas osebe, ki smo jih ubogali, ne da nam bi to kdo posebej rekel.

Skratka – imeli smo pravo otroštvo in mladost, ki ju ne bi zamenjali za nič na svetu. Večina se osnovnošolskega obdobja spominja z lepimi občutki, zato smo se do sedaj zbrali že dvakrat in sicer leta 2012 in leta 2017, tako, da je letošnje srečanje že tretje po vrsti. Zbralo se nas je preko 90 sošolcev, skupaj z dvema razredničarkama, ga. Zmago Mulec in ga. Jožico Bizjak. Pozdravit nas je prišel tudi postojnski župan Igor Marentič, ki je, zanimivo, isti letnik kot mi. Vsaj ta dan smo zavrteli časovni stroj nazaj, si na glave nadeli modre čepice (tokrat z rožico) in si okrog vratu zavezali rdeče rutke ter se taki slikali za spomin. Ta večer nismo bili pravniki, učitelji, podjetniki, delavci v tovarnah, zdravniki, ampak smo bili, preprosto, le navihani mulci, kot nekoč.

Danes smo odrasli, večinoma zaposleni, starši, nekateri že stari starši, pogovori pa se že vrtijo tudi okrog upokojitev in o tem, kaj bomo počeli v novem življenjskem obdobju. Večkrat pa se spominjamo, žal, tudi na tiste, ki jih ni več med nami.

Srečanja so zanimiva tudi zato, ker se z nekaterimi, ki niso več v Postojni in okolici, vidimo le na le-teh. Nekateri so se, namreč, že dolgo nazaj preselili v druge kraje Slovenije in tudi v tujino.

Vsekakor bomo taka srečanja še imeli.

Besedilo pripravila: Taja Gornik Baraga