Prepihove ohranjene podobe: Iz fotoalbuma Jureta Škodiča

Iz fotoalbuma Jureta Škodiča

Besedilo: dr. Tine Kaluža

Bridka vest o nenadnem slovesu Jureta Škodiča je pustila brazgotino na glasbeni sceni širšega prostora. Generacije glasbenikov so izgubile svojega nekdanjega ali aktualnega člana zasedbe; številni so izgubili virtuoznega serviserja glasbene opreme; vsak, ki se je kdaj ukvarjal z zgodovino glasbe na prostoru Primorske in Notranjske, pa ve, da je izgubil pravo zakladnico znanja in informacij. Večina nas je izgubila dobrega prijatelja.

Ko je leta 2023 v Notranjskem muzeju Postojna nastajala razstava Rock Postojna, je največjo težavo predstavljalo pridobivanje predmetov in fotografij, ki bi jih razstavili. Podobno je bilo tudi z zbiranjem informacij o dogajanju na postojnski glasbeni sceni v sedemdesetih in osemdesetih letih, zlasti o zasedbah, ki že davno ne obstajajo več. Večino preglavic je rešil Jure. Tudi po več kot pol stoletja dejavnega udejstvovanja je bil še tako vpet v glasbeno sceno, da je gojil dobre odnose s člani vseh nekdanjih zasedb, s katerimi je sodeloval. Teh je bilo skozi desetletja resnično veliko, pri številnih pa je občasno vskočil na pomoč, zlasti ko je kdo od ustaljenih članov moral na služenje obveznega vojaškega roka. Med njimi so: Akordi, Pešec s cestišča, Amfora, Grand Hotel, Črna gradnja, Babilon, Duo Bunker, Mary Rose, Outsider, Tricikel in še številni drugi. Ob naštetem je svojo glasbeno širino izkazoval tudi kot tenorist v Mešanem pevskem zboru Postojna, katerega član je bil od ustanovne vaje leta 1983.

Ob brskanju po njegovem bogatem spominu smo skozi dolge pogovore uspeli določiti nekaj tistih anekdot, ki so mu tudi po več desetletjih ostale še posebej pri srcu. Kot je sam povedal, ga je morda najdražji spomin na dan, ko se je '…prvič počutil kot pravi muzičar', vezal na 18. maj 1979. Tedaj je po povratku s šolanja v Novi Gorici komaj začel dobro muzicirati v Postojni in s prijatelji Vilijem Podbojem, Edom Šibenikom, Radomirom Živkovičem in Borutom Jenkom ustvaril zasedbo, ki je kmalu postala poznana kot Črna gradnja. In zgodil se je prvi koncert v postojnski kinodvorani. Premierni nastop je bil precej drugačen od tistih, ki so mu sledili – ker je v dvorani istega večera v povsem ločeni organizaciji nastopil Andrej Šifrer. Zato je koncert novopečene rokovske zasedbe potekal že sredi popoldneva in, na zahtevo upraviteljev dvorane, z vsemi prižganimi lučmi. Po Juretovih besedah je bil ambient na koncertu skrajno nenavaden in neponovljiv, energija občinstva pa takšna, kakršne v Postojni dotlej še niso doživeli.

Juretova glasbena zapuščina sega onkraj prepevanja ter igranja kitare in bas kitare. Ob nastajanju marsikaterega glasbenega izdelka, demo posnetka ali zgoščenke je bil kot ena oseba v vlogi producenta, snemalca in tehnika, na neštetih glasbenih dogodkih pa je opravljal še delo tonskega mojstra. Vse našteto ga je odlikovalo tudi v vlogi prizadevnega radijca in pripadnika prve generacije postojnskega Radia 94.

S svojim poglobljenim znanjem elektrotehnike je glasbeno sceno ohranjal pri življenju v kritičnem času – v sedemdesetih in osemdesetih letih sta za nakup odrske opreme praviloma obstajali samo dve možnosti: nakup ojačevalcev v italijanskih trgovinah, kot sta Rossoni in Policardi ter posledično tvegano tihotapljenje čez državno mejo, ali pa obisk dobro poznane Škodičeve delavnice na Kosovelovi ulici. Tam je Jure ustvarjal svoje ojačevalce, ki so kmalu postali tako uveljavljeni, da so dobili tudi svoje ime – vsak od njegovih izdelkov je nosil napis Superfool. Poleg brezhibne tehnične dovršenosti je Juretove izdelke odlikoval tudi izrazit futurističen videz. Ojačevalci in kitarski efekti njegove izdelave so marsikdaj preživeli več desetletij, saj jih je redno servisiral prav njihov izdelovalec, in marsikateri od njih je še danes v redni rabi. Predstavljajo pomemben čas tehnične dediščine našega prostora, nastale v edinstvenih in neponovljivih zgodovinskih okoliščinah.

Fotografija iz časa Juretovega služenja vojaškega roka (drugi z leve) dokazuje, da strast do glasbe ni pojenjala niti v uniformi.

Jure v vlogi tonskega mojstra. Fotografija je najverjetneje nastala na enem od Festivalov mladih, ki so se odvijali za današnjo Osnovno šolo Miroslava Vilharja v prvi polovici osemdesetih let.

Na demo posnetku zasedbe Babilon (1985) imamo privilegij, slišati Jureta tako na kitari kot na vokalu. Na fotografiji so člani zasedbe: Mitja Šabec, Jure Škodič in Franko Šadl.

Radomir Živković, Jure Škodič in Eki Alilovski na nastopu Črnje gradnje v postojnski kinodvorani.