Boris Borovina
Boris Borovina je že od mladih nog predan športu. S svojimi dosežki, poklicno potjo in vitalnostjo dokazuje, da je šport zanj način življenja. Študiral je na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani, današnji Fakulteti za šport, in diplomiral leta 1974. Naslednje leto je začel svojo bogato pedagoško pot na Gimnaziji Postojna, sedanjem Šolskem centru Postojna, kjer že dobrih 37 let prenaša ljubezen do športa na mlade generacije.
Profesor Boris Borovina je s svojo dolgoletno, vsestransko športno aktivnostjo in izjemnimi dosežki svetel vzgled mnogim generacijam. Na svoji bogati športni poti se je posvečal različnim športom. Med študijem je skupaj z Mirom Cerarjem treniral gimnastiko pod vodstvom Leona Štuklja. Nato se je posvetil dviganju uteži. Za Težkoatletski klub Olimpija je na državnih tekmovanjih kar petkrat osvojil naziv viceprvak Jugoslavije v kategoriji do 75 kilogramov. Med ostalimi športnimi dosežki velja omeniti tudi izjemen uspeh pri balinanju: leta 1995 je v igri posamezno postal državni prvak. Še sedaj balina in uspešno tekmuje v superligi.
Zaradi svojega odličnega pedagoškega dela je napredoval v naziv svetovalec, je zelo priljubljen in spoštovan profesor iz razrednik, svoje znanje pa kot mentor prenaša tudi na študente na praksi. Zaslužen je za večletno uspešno sodelovanje dijakov na Dijaškem obmejnem srečanju Primorske (DOSP) in na športnih tekmovanjih v strelstvu, nogometu, namiznem tenisu in gimnastiki. Z dijaki se redno udeležuje nogometnega turnirja Planina OPEN, ki povezuje dijake, gojence vzgojnega zavoda, brezdomce in policiste. Izjemne uspehe dosega kot mentor dijakov, ki trenirajo akrobatsko skakanje z male prožne ponjave. V letih 2010 in 2011 je šolska ekipa na državnem prvenstvu zaporedoma osvojila 2. in 3. mesto.
Profesor Borovina je dejavno sodeloval pri pripravi in izvedbi številnih športnih dogodkov in tekmovanj: med največjimi velja omeniti Svetovno prvenstvo v dviganju uteži v Ljubljani leta 1982 in Specialno olimpijado Slovenije – Regijske igre v Postojni leta 2001. Na lokalni ravni pa je s športnimi pedagogi ŠC Postojna skoraj 20 let skrbel za organizacijo in izvedbo Pastirčkovih iger za najmlajše (VVO Postojna), poleg tega že skoraj 15 let redno posveča del svojega prostega časa organizaciji in strokovnemu vodenju rekreacije za kolektiv Šolskega centra.
Boris Borovina si nedvomno zasluži priznanje za izjemne dosežke, za odlično pedagoško in organizacijsko delo, s katerimi je doprinesel k priljubljenosti in razvoju športa na Postojnskem in tudi širše. Njegovo najplemenitejše dejanje pa je povezano z najtežjo izkušnjo pri pedagoškem delu in presega dosežke na katerem koli področju.
Ko je 25. marca 2011 vodil uro športne vzgoje na stadionu, se je eden izmed dijakov, maturant Šolskega centra Postojna, po teku zgrudil na tla brez znakov življenja. Profesor Boris Borovina je ohranil prisebnost in brez oklevanja priskočil na pomoč mladeniču, v trenutku je prepoznal resnost dijakovega stanja in ga začel oživljati. Do prihoda ekipe reševalcev nujne medicinske pomoči se je profesor Borovina sam boril za mlado življenje in prevzel vso odgovornost za reševanje. Zavedal se je, da začnejo možgani, ki niso dovolj oskrbovani s kisikom, hitro odmirati in nastopijo trajne, nepopravljive okvare. Pri reševanju profesor Borovina ni pokazal samo izredne prisebnosti in poguma, ampak tudi izjemno požrtvovalnost: z oživljanjem je vztrajal do prihoda reševalcev, ko so mu že začele pojemati moči. Boj za mlado življenje je bil v tem primeru izredno težak, tudi za vrhunsko usposobljene reševalce in zdravnike – dijak je bil po dolgotrajnem oživljanju šest dni v globoki komi. Šele po uspešnem prebujanju se je pokazalo, da je profesor Borovina svoj del reševanja opravil več kot odlično. Bil je prvi, najpomembnejši člen v verigi preživetja, odločilno pa je pripomogel tudi k temu, da so se pri dijaku ohranile vse možganske funkcije. Fant je po okrevanju uspel zaključiti letnik, opraviti maturo in sedaj študira na izbrani fakulteti v Ljubljani.
Profesor Boris Borovina ostaja skromen, čeprav je s svojim izjemnim dejanjem zaslužen za ponoven nasmeh na obrazih mladeniča, njegovih staršev, sošolcev, prijateljev in delavcev Šolskega centra Postojna. Za šolski časopis Špice pravi: »Dijak je po okrevanju prišel na šolo zaradi mene, me našel in se mi osebno zahvalil. To pa je nekaj največ, kar se lahko zgodi v življenju človeka.«
Svoj čut za pomoč in solidarnost zna profesor Borovina prenašati na mlade. Dijake v šolskem intervjuju nagovarja z besedami: »Kot veste, nesreča nikoli ne počiva, pride nenadoma, v tem primežu smo vsi ljudje, enkrat, da sprejmemo pomoč, drugič, da jo nudimo. Vsak ukrep, tudi najmanjši, lahko pomeni neko upanje. Po navadi pa ljudem zaradi strahu »korajža« odpove in se tega sploh ne lotijo, kar pa seveda ni najboljše. Človek je takrat nemočen, popolnoma odvisen, ali bo preživel ali ne. Vse je pomembno, od klica do ukrepa.« Na koncu poziva mlade, naj v mejnih trenutkih pomagajo vsakemu človeku in naj se nikoli ne obrnejo proč.
Ko je profesor Boris Borovina leta 1993 naredil izpit za reševalca iz vode, ni slutil, da bo s svojim znanjem in pogumom nekoč rešil mlado življenje in uresničil svoj življenjski moto: »Rojen sem, da pomagam.«